Trnuljčica in svastika

Heni Erceg

26. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Hrvaška

Koliko fašizma? – te dni se na Hrvaškem evocira pred leti objavljena analiza Rastka Močnika, s katero je hotel dokazati, da se fašizem lahko uspešno ohranja tudi v domnevno antifašističnih družbah. Toda izkoreniniti ga vsekakor ni mogoče zgolj z golimi prepovedmi njegovih manifestacij, kot je hrvaška vlada napravila z nedavnim zborovanjem evropskih neonacistov v Zagrebu. Prepovedati je sicer najlaže, seveda pa tudi najbolj neumno, prepoved je vedno dokaz nemoči, posebej v državi z dvema obrazoma, enim antifašističnim za zunanjo, evropsko uporabo in drugim, domačim, zamazanim, ki že desetletja zrcali trdovratni fašizem.

Izraz prav tega nezdravega, priložnostnega odnosa oblasti do fašizma so bile po prepovedi zborovanja tudi besede hrvaškega premiera: »Eh, ko bi šlo vsaj za kako domačo desničarsko stranko!« Hotel je reči, da se hrvaški fašizem sme dopuščati, ker gre domnevno za povsem obstranske, desne stranke brez dejanskega političnega vpliva. Ker je takšen, je v majhnih odmerkih popolnoma sprejemljiv, ni torej smrtonosen, sicer pa so ga tukaj leta in leta podpirali, še več, celo financirali iz proračuna. Na primer ustaško zborovanje v avstrijskem Pliberku, kjer so Titovi partizani menda pobili na tisoče nedolžnih civilistov. Tega mita, ki so ga večinoma ohranjali z namenom politične manipulacije, se ni kar tako najmočneje oklenil prav prvi socialdemokratski premier Ivica Račan, ki je odšel tja in celo klečal pred sumljivim spomenikom ustaški vojski, obkrožen s tipi, ozaljšanimi s fašističnim okrasjem.

Tja sta romala tudi sedanji premier in predsednik republike, te dni pa je, glej si ga no, vlada sklenila, da zborovanja ne bo več financirala, prav tako parlament ne bo več, kakor je bil do zdaj, pokrovitelj tega naci semnja. Premier Milanović je ob tem, kot Trnuljčica prebujen iz dolgoletnega sna, zatrdil, da je ta komemoracija nesprejemljiva, ker se z njo izkazuje pieteta ustaški vojski, ne pa nedolžnim žrtvam. Kakor da ni imel priložnosti vsega tega preveriti že prej, med svojimi obiski v Pliberku.

Zdaj, potem ko je levica toliko let odvračala pogled od vseh teh manifestacij fašizma, ta ideologija, tako se zdi, uradno ni več v modi. Zaradi tega s prepovedmi udrihajo na vse strani, hkrati pa skozi to dodano naličje antifašizma preseva stari, okoreli fašizem, saj na primer nihče iz politične elite ni niti trenil, ko so se predstavniki mestnih oblasti v Zagrebu in Splitu tudi letos udeležili javne komemoracije 10. aprila, na dan ustanovitve hrvaške ustaške države. Mediji pa so v glavnem zamolčali zločin v neki vasi, kjer so ubili srbskega povratnika, truplo izpostavili na hišnem pragu in ubitemu na glavo posadili kapo z rdečo zvezdo. Kajti to grozljivo dejanje se nekako ne prilega političnemu programu novega antifašizma. Programu, katerega namen ni subtilno in poglobljeno odvajanje naroda od tega, da trpi fašizem, ampak izraža prepričanje, da ima fašizem tukaj samo deklarativno, nenevarno podobo, ki se izraža zgolj v sovražnih sporočilih na zidovih ali ob komemoraciji v Pliberku. Ali na nogometnih tekmah.

No, odkrita soudeležba v fašizmu je tudi to, da dve priči na sojenju razvpitemu vojnemu zločincu te dni trdita, da za zločin nista vedeli, sodnici pa še na misel ne pride, da bi ju spravila v zadrego z vprašanjem: »Kako je mogoče, da ne eden ne drugi nista vedela za umor več kot 50 srbskih civilistov, med njimi tudi 12-letne deklice, čeprav sta bila v tem času predsednik vlade in državni tožilec?«

Sistemski fašizem je, če država srbskim povratnikom, sicer hrvaškim državljanom, s sodnimi odločbami naloži vračilo denarja, vloženega v obnovo njihovih hiš – zneski sežejo do 40 tisoč evrov –, ki so jih ti medtem že prodali. Kot da Hrvaška ni bila dolžna, brezpogojno in brez izsiljevanja, obnoviti hiš svojih srbskih državljanov, ki jih je bila Tuđmanova soldateska izropala, porušila, požgala in njihove prebivalce pregnala. Sistemski fašizem je s protiustavno pogodbo siliti ljudi, večinoma starce, da morajo v obnovljenih hišah živeti najmanj deset let, pri čemer jim niso zagotovljene niti najosnovnejše možnosti za življenje. In zakaj enaki pogoji ne veljajo za Hrvate, vseljene v tuje, porušene in potem prav tako z državnim denarjem obnovljene hiše? Ker je fašizem vedno skrbno usmerjen na posamezne kategorije državljanov neke države.

Hrvaška tako kaže svoj drugi, neumiti obraz, saj si jemlje pravico do zasebne lastnine skupine svojih državljanov druge narodnosti, s čimer otežuje že tako ali tako počasen proces njihovega vračanja in se odkrito ne zmeni za določila civilne družbe, konvencije o človekovih pravicah in svobodi gibanja. Tako se drakonske kazni zaradi prodaje hiš, ki jih je bila država svojim pregnanim državljanom srbske narodnosti dolžna obnoviti, prav krasno prilegajo sedanjemu odmerjanju (anti)fašizma hrvaške oblasti.

Ta lažna socialdemokratska, v resnici pa brezobzirna neoliberalna oblast v svojo doktrino nima vgrajenih mehanizmov nasprotovanja družbeni nestrpnosti, še več, sama proizvaja specifični ekonomski fašizem, ker streže izključno velikemu kapitalu, pospešeno siromaši in podcenjuje delavce, demonizira sindikalne voditelje ... Vse to bi bilo lahko prav kmalu dovolj, da se tisti »mali«, domnevno obstranski, desetletja namenoma prezrti fašizmi zlijejo v enega. Zloveščega in močnega. Kot v potrditev trajne nesmiselnosti vsake razprave o tem, ali je in kolikšna količina fašizma je še sprejemljiva, torej nenevarna.