Za tri in pol čevlja

Bernard Nežmah

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Pamflet

V hipu je postal kardinal Franc Rode osrednja tema medijev in pogovorov. Kardinalov nezakonski sin je vsebina, ki je preglasila vse preostale rabote in malverzacije.

Rodetu že skoraj četrt stoletja uspeva zadeti nevralgične točke slovenske mentalitete. Ko je leta 1979 je napisal razpravo »Resnično krščanstvo pri nas danes in jutri«, je predsednik komisije predsedstva CK Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan sklical sejo, na kateri je partijski vrh ugotovil, da so verniki v naši družbi enakopravni z ostalimi delovnimi ljudmi in občani, in prepovedoval objavo Rodetovih misli v zborniku. Toda takratni vihar je ostal neopazen, osrednji časnik »Delo« in preostali mediji o Rodetovih besedah sploh niso poročali, še več, uredniki zbornika niso smeli natisniti niti opombe, zakaj njegovega prispevka ni v zborniku. Pater terrible je bil izgnan iz javnega govora, še preden je v njem nastopil.

Ko se je po padcu komunizma vrnil in postal ljubljanski nadškof, so njegove pridige in govori postale osrednja topika političnih in kulturnih spopadov. Nekoč mož brez pravice do besede je bil naenkrat osrednji magnet za teve kamere.

Tokrat se mu je dogodil novum: ne da bi kaj izrekel, je preplavil vse medije. Usodni Karbov članek je v »Delu« je lansiral temo, ki je topika malodane vseh pogovorov. Ali je kardinal res oče?

Res se je našel gospod Peter S., ki trdi, da je njegov sin. Na dan je prišla pripoved o ljubezni med nekdanjim duhovnikom in mlado vernico. Kardinal jo je sicer pojasnil, da je šlo za ponovitev odnosa med Črtomirjem in Bogomilo, ki ga je ustavila zaobljuba Bogu, tako kot v slavni Prešernovi pesnitvi. Po pisanju časnika je tudi nova Bogomila zanikala, da bi bil njen sin kardinalov otrok, toda insistiranje Petra S. v imenu pravice otroka, da sme izvedeti, kdo je njegov oče, daje medijem oporo za nadaljnje pisanje.

Zastavek je velik: je ali ni? Načelno je v sodobnem svetu pač vse mogoče. Toda, zdaj je kardinal spet izrekel besedo – pripravljen se je povreči testu očetovstva. Pred nami je tako Dogodek nad dogodki, ko bodo mediji s kamerami čakali na izide.

Če se izkaže, da imamo Rodeta juniorja, je to moralni polom kardinala. A kaj, če bo rezultat drugačen?

Francoski psihoanalitik Charles Melman v »La nouvelle économie psychique« razdeljuje kritiko vladajoče neoliberalne ideologije, ki vabi, da zaradi užitka (tudi medijskega) prestopamo vse meje, ko torej eksces postane del normalnega. Ko celo anonimus manično išče priložnost, da tudi on vsaj za hip vstopi v zvezdniški svet. Kot v primeru mladeniča 33 let, ki je v nekem francoskem mestu prišel na sejo mestnega županstva in postrelil sedem ljudi. Policaji so ga v akciji sicer takoj ustrelili, toda vsaj kot mrtev je postal slaven. To je trend, ki mu pripada Breivik na Norveškem ter vsemogoči strelci po ameriških univerzah.

Navsezadnje je bistveno bolj zapletena tudi akcija punkovske skupine »Pussy Riot. Ta si je resda izmislila genijalni stavek, da naj Marija devica odnese Putina in Rusijo reši pred njegovo vladavino. V pravici do svobode izražanja jo kajpak lahko le branimo. Pa vendar, svojega performansa umetnice niso izvedle na javnem prostoru, ampak v sakralnem. Posnetek, ki prikazuje na smrt zbegano nuno, ki hoče iz božje hiše pregnati razposajene glasbenice, je po svoje travmatičen.

Ali je pravica do okupacije cerkve za umetniško-politični nastop, legitimna pravica sodobnega človeka? To je počel stalinizem, ki je cerkve spreminjal v hleve in konjušnice. Primerjalno lahko oporekamo višini kazni, ki jo je izreklo moskovsko sodišče, toda tu ne gre za enosmiselni spopad dobrega proti zlu. Konec koncev imajo tudi verniki pravico do svojega hrama, ki je zanje svetišče in ne estradni oder.

Skratka, na Slovenskem je v igri moralna kataklizma cerkvenega velikaša, ali pa pohod vse mogočih ekscentrikov v medije.

Neopazno pa je minil drugi dogodek. V Ljubljani so odprli »Fabijanijev most«, ki je povezal Njegoševo z Roško cesto. Projekt je stal 16,5 milijona evrov, toda, če ga preskusite kot pešec ali kolesar, boste osupli. Novi most so potegnili dobesedno skozi ljubljanske bolnišnice, njegov rezultat pa je, da se v avtu lahko peljete po dveh pasovih v eno smer, medtem ko je z Njegoševe za pešce in kolesarje skupaj namenjen ozek prehod, na katerem se kolesar in pešec ne moreta niti srečati. Kolesarska steza in pločnik za pešce skupaj merita samo tri čevlje in pol!!! Manj kot običajna kolesarska steza.

Mestni župan naj bi po definiciji skrbel tako za avtomobilski prevoz kot za pešce in kolesarje, toda v njegovi zadnji izvedbi je postavil slednje za drugorazredne državljane. A ne le to. V drugi polovici avgusta so cel teden v mestu vladali prašni delci, ki so visoko prekoračevali dopustne povprečne vrednosti. 25. avgusta se je namesto pod 50 mg na kubični meter v eni uri merilni aparat ustavil pri številki 165!!! Toda župan še dodatno favorizira avtomobilski promet.

In kje so slovenske Pussy Riot? Bodo meščani protestno s kolesi zasedli del avtomobilskega cestišča in zahtevali od mestnih oblasti, da omogoči prosto kolesarjenje po njem?

Sicer pa ob teh velikih pridobitvah nikoli ne slišimo alternativnega pogleda. S tem denarjem bi lahko prenovili letna bazena na Kodeljevem in Vevčah, v mestu predrugačili ceste za spodoben kolesarski promet, akcijo mestno kolo razširili na celotno področje mesta …

V Ljubljani vlada dobesedno apartheidna politika: medtem ko mestni glavar postavlja mostove enega za drugim po mestnem centru, so na obrobju soseske, ki na začetku 21. stoletja še vedno nimajo zgrajene kanalizacije! A o tem ne pišejo naslovnice časopisov.