Državljanski korak

Bernard Nežmah

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Pamflet

Predsedniška tekma napoveduje nove oblike dosedanjih kampanij. Kandidat Danilo Türk poskuša spremeniti svoj imidž razsipnega vladarja. Če je poprej deloval v smeri monarha, ko je pred leti zahteval celo posebno predsedniško rezidenco, sedaj pripoveduje o skrbi za vodo, pledira za prehransko samooskrbo, pred dnevi pa je izrekel zgodovinski stavek: Postojnska jama je nacionalni simbol Slovenije!

A ta njegov retorični biser je banalna trivialnost, ki je samoumevna že desetletja. Naslednjič pričakujemo, da bo javnosti razkril, da sonce vzhaja na vzhodu!

Njegova strategija poteka v izrekanju samoumevnosti, zato je močan vtis pustil protikandidat Borut Pahor, katerega volilni štab se je domislil, da ga pošlje v proizvodnjo med šivilje. Razigranega Pahorja so nam tako teve kamere prikazale med šivanjem in šaljivim tovariškim klepetom z delavkami.

Seveda mu lahko takoj očitamo ceneni populizem, vendar pa ima njegov vstop v delavski vsakdan simbolni pomen. To je bil edini trenutek, ko so osrednji dnevniki kot relevantno temo prikazali delo v proizvodnji. Pravzaprav njegova domislica niti ni nova, pred več kot desetletjem se je igralec Borut Veselko v popularni oddaji »Odklop« iz tedna v teden udinjal kot smetar in v drugih neprivlačnih poklicih.

Toda problem novega Pahorjevega angažmana ni v pomanjkanju originalnosti, temveč v zaslepitvi. Vtis, ki ga gledalec dobi pri posnetkih, je namreč idila šiviljskega dela. Predsedniški kandidat ni po tej izkušnji povedal, kaj vse bi veljalo spremeniti na delovnih mestih, da bi bila bolj človeku prijazna.

Medtem ko je njegovo šiviljsko gostovanje doživelo medijski pomp, je ostalo skoraj neopazno poročilo projekta z nemogočim birokratskim imenom - »Ustvarjanje podpornega okolja za izboljšanje delovnih procesov in razmer na področju varovanja zdravja v gradbeništvu«. V njem so izpostavili, da so gradbeni delavci na začasnih in premičnih gradbiščih, v proizvodnji, v strojnih in lesnih delavnicah prekomerno obremenjeni s fizikalnimi, kemijskimi in biološkimi škodljivostmi.

Preprosto povedano – podjetniki v iskanju čim večjega dobička to počno tudi na račun uničevanja zdravja delavcev. Sporočilo, ki je šokantno, saj pomeni, da inšpekcijske službe v državi ne sankcionirajo protizakonitega izkoriščanja zaposlenih.

To je vprašanje, ne pa rezgetanje v teve klepetu s tekstilnimi delavkami.

Ena usodnih značilnosti Slovenije je odsotnost primerjave z drugimi državami. Do nedavnega so nam guverner banke Slovenije in finančni ministri pripovedovali, kako poslovanje bank ni krucialni problem razvoja. Zdaj pa pride trenutek resnice iz »Evropske banke za obnovo in razvoj«, ki decidirano pove, da je na tem področju Slovenija na evropskem dnu in ji grozi klavrna gospodarska prihodnost. Toda problem ni samo trpko soočenje z realnostjo, temveč nesposobnost, da bi jo oblastne strukture same detektirale in razrešile.

Vendar pa ima celo ta vest lahko tudi vsaj blagodejni učinek streznitve. Še iz partijske Jugoslavije vztraja dirigirani mit o superiornosti domače države nad vzhodnoevropskimi. Brez konkretnih in širokih primerjav so na primer zagovorniki Titove Jugoslavije poudarjali, kako so bile jugoslovanske svoboščine neprimerljive s stalinističnimi režimi. Kaj vse da so lahko počeli Jugoslovani, medtem ko so bili denimo Rusi obsojeni na molk.

Kakšna pa so bila dejstva? Tako v Sovjetski zvezi kot Jugoslaviji so imeli delovna taborišča za »sovražnike režima«, o katerih časniki niso pisali. Toda Aleksander Solženicin je že leta 1962 lahko izdal knjigo »En dan v življenju Ivana Denisoviča«, v kateri je popisal kalvarije zapornikov v stalinističnih gulagih. Medtem ko je na Slovenskem šele leta 1981 izšel roman Branka Hofmana »Noč do jutra«, ki je pripovedoval o grozotah jugoslovanskega Golega otoka. Demokratični deficit je meril skoraj 20 let zaostanka za Rusi! Toda jugoslovanska ljudstva so verovala, da živijo neprimerljivo svobodneje kot sovjetska.

Vendar pa Rusi tudi po odstavitvi Hruščova niso prenehali tiskati del o gulagih. Pisatelj Georgi Vladimov je v samizdatu izdal genijalno delo »Psi«, v katerem je opisal taboriščno življenje iz perspektive tamkajšnjega psa čuvaja. Čeprav prepovedano, je vseeno krožilo med bralci, ki so si nekaj izvodov sposojali med seboj. Navzlic državnemu terorju je obstajal artikulirani upor civilne družbe, ki se ni podrejala partijskim ukazom.

Pred leti je Putinova oblast načrtovala avtocesto skozi gozd Himki pri Moskvi, toda ljudstvo se je samoorganiziralo, izvedlo številne proteste, tako da je na koncu sam predsednik Medvedjev ukazal ustavitev projekta.

Na Slovenskem je resda izjemna svoboda izražanja kritike na račun oblastnikov, vendar pa se prebivalstvo ne organizira v skupine, ki bi prek civilnih pobud ustavile posamezne poteze oblasti. Pač, kadar so za njimi politične stranke ali sindikati, takrat reč pripelje do referenduma.

Zato je skupina »Davkoplačevalci se ne damo« okoli Vilija Kovačiča dragoceni novum, saj je zoper okoljsko in finančno škandalozni projekt TEŠ 6 izvedla akcijo zbiranja podpisov za razpis referenduma in uspela predramiti državljane, da so s podpisom izrazili svoje nasprotovanje.

Namesto lamentacij in filipik na račun oblasti se je pojavila dejavna drža, ki jemlje zgodovino v svoje roke. Ustava ji daje moč, da na referendumu sama odloči, ne glede na interese političnih strank. To že stoletja počno Švicarji, pa njihovi državi ne vlada anarhija, ampak prosperiteta.