Paralelni svetovi

Bernard Nežmah

12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Pamflet

Dosedanje ankete javnega mnenja napovedujejo, da je v predsedniški tekmi veliki favorit Danilo Türk, ki ima krepko prednost pred tekmeci. Ne po naključju, prav v obdobju volilne tekme je npr. odkril izjemnost staroste novinarstva Jurija Gustinčiča in mu je podelil državno priznanje, s čimer je del njegove slave avtomatično prenesel nase. Podobno kot pred dnevi, ko se je udeležil premiernega prikazovanja filma »Šanghaj«, ki ga je posnel popularni režiser Marko Naberšnik, ki je zaslovel s »Petelinjim zajtrkom«. Ta Türkova strategija, ko se postavi ob pozitivne ikone, je seveda odlična, vprašanje pa je, če ga bo znova pripeljala v predsedniško palačo. Sedaj prihaja namreč obdobje televizijskih soočenj: POP TV je napovedala tri in tudi nacionalka ji bo bržkone v veliki meri sledila.

Kaj torej prinašajo konfrontacije pred teve kamerami? Odgovor najdemo v ameriški predsedniški kampanji, kjer je imel predsednik Barack Obama lepo prednost pred tekmecem Mittom Romneyem, potem pa ga je slednji v enem samem duelu tako prekosil, da so naslednja merjenja priljubljenosti postavila Romneya opazno pred Obamo. Dogodek je presenetljiv, saj je Obama dotlej veljal za izjemno spretnega v nastopih pred javnostjo. Se je torej dogodil sanjski Romneyev večer? Ne, predsednik, ki je pred tem deloval kot mitska figura, je postal realni politik, torej nekdo, ki ne stoji vnaprej na piedestalu, ampak je človek iz mesa in besed. Soočenje vladarju vzame božansko karizmo, saj ga napravi primerljivega s tekmeci.

Ne po naključju se nekdanji hrvaški predsednik avtoritarni Franjo Tuđman ni pojavljal v teve soočenjih na volitvah sredi devetdesetih, kjer bi ga lahko ogrozila pisatelj, disident in retorik Vlado Gotovac, in postkomunist z dobrohotnim nastopom, kot je bil Zdravko Tomac. Tudi v Rusiji se ni vožd Boris Jelcin nikoli soočil z vodjo komunistov Genadijem Zjuganovim, in še toliko manj s svojimi tekmeci Vladimir Putin. Demitizacija, ki jo prinesejo konfrontacije pred kamerami, je tako šele tisti politični oder, ki napravi volitve demokratične.

Odločilni spopadi za volilne glasove bodo tako tudi v Sloveniji potekali v televizijskih studijih.

Kardinal Franc Rode ni sicer nikoli nastopil v volilnih spopadih, mu je pa uspela elegantna zmaga nad časnikom, ki mu je pripisoval očetovstvo. In to v enostavnem materialnem soočenju, ko je iz vatikanskega piedestala nedotakljive visokosti stopil na realni oder laboratorijskega soočenja. Njegova eminenca se je ponižala, saj je nastopila kot navadni državljan, vendar pa je prav s tem soočenjem lahko dokazala svoj prav in pokazala na neverodostojnost časnikarskega pisanja.

Mediji resda veljajo kot ogledalo oblasti, kot dragoceni kritik in četrta veja oblasti, vendar pa niso sami po sebi svetniški. Propaganda in manipulacija je često njihova temna stran.

Slovenska vlada je tako poslala v parlament predlog, po katerem bi zvišala davek na časopise z 8,5 na 20 odstotkov. Njen argument je dvojen: časniki služijo tudi s senzacionalizmom, po drugi strani pa ne vidi razloga, zakaj bi bili v primerjavi s številnimi dejavnostmi v privilegiranem davčnem položaju.

Ta pogled je kajpak racionalen, vendar pa je za demokratično vzdušje v družbi nujni predpogoj širok spekter množičnih medijev, ki vseskozi artikulirajo najrazličnejša politična stališča.

Ki so tudi provokativna, žaljiva in senzacionalistična, a to je pač cena odprte družbe. Ta hip je torej računati na modrost v vrstah koalicijskih poslancev, da za vladni predlog ne prispevajo vseh svojih glasov.

Problem aktualne vlade je, da doživlja medijske napade en bloc, ko večino njenih ukrepov pričaka retorika vsesplošne razprodaje in ostalih kataklizem. Definitivno problematična pa je njena napoved, da bo podjetju »Trigranit« pomagala z 31 milijoni proračunskega denarja. Mednarodna korporacija je graditelj ljubljanske avtobusne in železniške postaje, s to injekcijo pa naj bi vlada omogočila razcvet gradbenih in drugih del, kar naj bi spodbudilo gospodarstvo nasploh. Ideja je sicer lepa, vendar elementarno nesmiselna. Kako je že prišlo do izbire »Trigranita«? Na natečaju je zmagal, ker je ponudil, da bo zgradil brezplačno avtobusno in železniško postajo ter s tem dobil pravico, da na okoliških zemljiščih sredi mesta postavi stanovanjske in poslovne stolpnice.

Podobno zgodbo poznamo že iz Jankovićevih »Stožic«, ki naj bi jih »Grep« zgradil brezplačno, v zameno pa bi lahko postavil trgovinski center. Račun tega brezplačnega projekta je 110 milijonov izgubljenih kreditov državnih bank in več kot 20 milijonov novcev iz ljubljanskega proračuna.

Skratka, če je država blagohotna s pomočjo, naj stvar postavi drugače: objavi razpis le za gradnjo novih postaj!

V državi sicer kar mrgoli fatalnih protislovij. Da bi pomagali množicam brezposelnih, so nekoč ustanovili Zavod za zaposlovanje. Zdaj pa sledimo razkritjem, da je ta zavod deloval kot denarna malha, ki je plačevala izobraževalne bakanalije svojim zaposlenim, nakazovala astronomske zneske odvetniškim pisarnam, si omislila potratni vozni park in druga veselja.

V imenu pomoči brezposelnim so ustvarili sistem, s katerim so delili luksuz sebi in svojim.

Problem je v resnici obširnejši, to je razširjeni princip, po katerem najrazličnejše mreže kot paradržavne mafije zlorabljajo državne in občinske institucije, prek katerih vodijo paralelno ekonomijo klientelizma.

Kriza je kljub vsemu prinesla nekaj dobrega – rabote, ki so potekale že leta kot samoumevni način delovanja, zdaj dobivajo status kriminala.