Demon prve zapovedi

Bernard Nežmah

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Pamflet

V državi Sloveniji se je oblikovala prva zapoved – poskrbi za svoj čim večji zaslužek. Z njim pa še vera v načelo, da višja ko bo plača primusa v podjetju in ustanovi, bolj bo to prosperiralo. Poglejmo torej, kaj o tem pravijo dejstva.

Razvpiti primer gradbenega barona Ivana Zidarja to demantira na celi črti. Mož je bil leta med najbolj plačanimi direktorji, njegovo podjetje pa je končalo v stečaju. Četudi bi imel ves čas minimalno plačo, bi ne mogel ustvariti slabšega poslovnega uspeha, kot ga je.

Iz tega zornega kota je Obrtno-podjetniška zbornica zgodba o uspehu. Pred časom so se od bivšega predsednika Viljema Pšeničnega poslovili tako, da so mu ob odhodu stisnili še 300 tisoč evrov odpravnine, sedaj pa se poslavljajo od Dušana Krajnika s 70 tisočaki popotnice, a zbornica vseeno še ni razpadla.

Povprečni državljan dela več kot 300 mesecev, se pravi celih 25 let, da zasluži toliko, kot je gospod Pšeničny dobil zgolj za to, da več ne dela v isti službi. Najbolje plačano nedelo!!!

Pred dnevi so bili objavljeni rezultati usode stečajev podjetij, ki so se končali med leti 2008 in 2011. Kar 75 odstotkov se jih je končalo tako, da so iz stečajne mase poplačali samo stečajne upravitelje in njihove ekipe, medtem ko za upnike ni ostalo nič. Skratka, sedanji postopki stečajev so sanjski posel za upravitelje stečajev, ki so bili bogato plačani za naporno in zahtevno odločanje, koliko naj dobi posameznik iz vrste neplačanih upnikov, rezultat pa je bil, da je vsak izmed slednjih dobil pošteno izmerjeni nič!??!!!

Zdaj ko je državna blagajna prazna, je postalo pomenljivo sporočilo Davčne uprave, ki je razkrila, da se milijarde stekajo v davčne oaze, da bi se poslovneži prve zapovedi izognili plačevanju davka državi. Vsekakor najbolj razvita oblika goljufanje države. In kaj stori državni aparat? Je poskrbel, da bi to številčno anomalijo zaustavil s povečanjem števila davčnih inšpektorjev?

V Ljubljani je mestni glavar že pred časom ugotovil, da denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba, in tako pomnožil množico redarjev, ki izdajajo položnice zaradi napačno parkiranih avtomobilov. V državi pa je šele zdajšnji v. d. generalnega direktorja DURS Tomaž Perše prinesel osupljivi podatek: leta 1996 so imeli 456 davčnih inšpektorjev, zdaj jih imajo vsega 328. Kot da bi država počela vse, da davčnih utaj ja ne bi sankcionirali. In reakcija? So politične stranke ena za drugo terjale, da se inšpektorati kadrovsko okrepijo? Nak, to je zanje drugorazredna tema.

Število uradnikov v državi upravi se je skokovito povečevalo, število teh, ki bi lahko dosegli popolnitev državnega proračuna, pa je drastično upadlo.

Padec splošnega standarda je kajpak boleč, vendar tokrat ta fenomen krepko presega domačo politiko. Evropska unija je sama postala ujetnik globalizma. BBC je nedavno predvajal oddajo, v kateri je naslikal temno prihodnost stare celine. Plače v Evropi so previsoke in delovni dan prekratek. - Blasfemija, ki napoveduje nadaljnji padec plač in povečevanje izkoriščanja zaposlenih. Ideja čim višjih zaslužkov korporacij je namreč ustvarila svet, v katerem so do sedaj ljudje Azije in nerazvitega sveta za mizerno plačilo ustvarjali mega dobičke za lastnike korporacij, ki so tovarne iz Evrope selili po svetu. Najprej so bili Evropejci s tem zadovoljni, saj so tudi sami prek bogatih državnih proračunov participirali vsaj pri delčku gigantskih zaslužkov. A zdaj palica udarja nazaj: Evropejci postati morate bolj konkurenčni s tem, da boste za svoje delo prejemali slabše plače in delali dlje!

Svet za Karla Marxa, vendar na Slovenskem levičarskih strank in pronicljivega govora o eksploatiranju delovne sile ni slišati.

Logika gradnje, ki prinaša razcvet, je doživela svoj fiasko na Jesenicah. Tam so na tem, da vsak hip odprejo prenovljeno hokejsko dvorano. Komu bo pa služila? Istočasno z novogradnjo se je namreč dogodil stečaj in razpad najmočnejšega hokejskega kluba v zgodovini Slovenije. Skregano z vsako pametjo!

V tem nizanju mračnih posledic aktualne prve zapovedi, si velja ogledati dve protizgodbi.

Prva je vsekakor odločba Ustavnega sodišča. Potem ko je dobil Ankaran pravico, da se v bližnji prihodnosti konstituira kot nova občina, je hitro reagiral koprski župan. Boris Popović je sledil prvi zapovedi in pomislil, kako bi pred tem napravil odličen posel in tako je začel množično prodajati parcele Ankarana. Zakaj ne bi čim več teritorija, ki preide pod novo oblast, na veliko razprodal in napolnil zadolženi koprski proračun? Bogastvo lahko ustvariš tako, da pobereš drugim. Ne, Ustavno sodišče je sklenilo ustaviti vse zemljiške transakcije v Ankaranu. Modrost v največji meri.

Svetovni mediji so prinesli ugotovitve, da je libijskega predsednika Gadafija in njegove privržence zmagovita vojska upornikov in današnjih predstavnikov libijske demokracije preprosto linčala in poklala. Za diktatorja sicer kazen maščevanja, za demokracijo pa eklatantni zločin. Niso pa veliki mediji izpostavili upornika proti samodržnemu polkovniku Juana Goytisola. Bivši slovenski premier je v želji, da bi od Gadafija dobil kakšno milijardo, romal v njegov šotor v puščavi. Z enako poslovno strastjo se je zanj vnemal ljubljanski župan, da bi prišel do investitorja v »Stožice«. Kaj pa je storil Goytisolo? Baskovski pisatelj, ki živi skromno v Marakešu, kjer je posvojil tri otroke in kjer piše knjige o zgodovini Arabcev, je za svoje pisanje pred tremi leti dobil literarno nagrado v vrednosti 150 tisoč evrov. Jo je zadovoljno sprejel? Ne, pisatelj jo je odločno odklonil, ker jo je financiral Gadafi!