Grega Repovž

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Za vedno

Med reformama trga dela in pokojninskega sistema ter ustanovitvijo državnega holdinga za upravljanje državnega premoženja je velika razlika: slabo in nesocialno zakonodajo, ki razgrajuje temelje družbe blaginje in socialne države, je v prihodnosti mogoče spremeniti, jo zapeljati v drugo smer, prodaja državnega premoženja pa je nepovratna. Slovenci še danes lahko opazujemo, kako hrvaška tobačna industrija postaja velik in razvejen finančni holding, kupec slovenske tobačne industrije pa si je v nekaj letih popolnoma povrnil naložbo, opustil proizvodnjo v Sloveniji in si ustvaril še ekstra dobiček z odprodajo elitnih zemljišč v središču Ljubljane. Seveda je to stara zgodba – a velja se je spomniti danes, ko bodo naprodaj še tisti redki preostali gospodarski velikani v slovenski lasti, od Petrola in Telekoma naprej.

Seveda so nakupi družb, za tiste, ki danes s sredstvi dejansko razpolagajo, res izjemne priložnosti: zaradi krize in z njo povezanega pomanjkanja kupcev so tudi vrednosti močnih in velikih nizke, ne glede na njihovo poslovanje. Preprosto je povpraševanje tako skromno, da morajo prodajalci sprejemati tako rekoč vsakršne pogoje kupcev. Vladajoča koalicija se je namenila na trg dati ključna slovenska podjetja, v katerih ima država neposredno ali prek državnih skladov pomemben ali obvladujoč delež. Pri čemer pri privatizaciji državnega premoženja glede na izkušnje ni mogoče imeti nobenega zaupanja, vpogled v zakon pa pokaže, da vlada ne le da vanj ni vgradila nobenih resnih varovalk, ki bi preprečevale oškodovanje, temveč je zakonodaja celo napisana tako, da bo uprava državnega holdinga družbe prodajala brez omejitev in vsaj kasnejšega ugotavljanja odgovornosti, vse skupaj pa bo potekalo po politični direktivi vlade. Res je: tako je politična odgovornost zagotovljena – nihče se ne bo mogel več izgovarjati, da so bile odprodaje odločitev nekih vodstev državnih skladov. Vsaka prodaja bo odločitev vlade, torej ministrov. Pri čemer zakon določa, da se prodaje lahko začnejo že mesec po uveljavitvi zakona. Zakon je ta trenutek obstal zaradi veta državnega sveta in zbiranja podpisov za referendum o tem zakonu, ki ga predlaga sindikat delavcev v energetiki. Seveda naj bi država prodala tudi energetska podjetja.

Čeprav poskuša vlada ves čas nakazovati, da je holding potreben predvsem zato, da bo prek aktivnega upravljanja podjetij pomagala konsolidirati slovenski bančni sistem, obremenjen z dolgovi podjetij. Vendar je to lažni argument: ta zakon nima s kriznimi razmerami nič in argument, da je holding potreben tudi zato, ker bo v prihodnjih letih prek njega treba zagotavljati dodatnih 50 milijonov evrov za kritje primanjkljaja pokojninske blagajne, je prav tako brezpredmeten. Preprosto zato, ker je to tako in tako naloga že obstoječe kapitalske družbe.

Je referendum potreben? Je. Namero vlade je vredno preprečiti, vzhodnoevropske države, ki so takšno razprodajo izpeljale že v devetdesetih letih, pa so dokaz, da ima sindikat zaposlenih v energetiki prav. Mar ni absurdno, da poskušajo v teh državah danes po drobcih nazaj odkupovati strateška podjetja, za katera zdaj vedo, da jih mora država imeti v lasti, ker tako navsezadnje varuje svojo gospodarsko rast? A dokaz niso samo vzhodnoevropske države, še relevantnejši dokaz so zahodnoevropske države, ki imajo ves čas v posrednem državnem lastništvu strateška podjetja, od energetskih in telekomunikacijskih do bančnih velikanov in tudi čiste industrije, na katero je vezanih veliko strateških delovnih mest. Kdo je že lastnik velikih nemških bank? Deželni in državni skladi. Kdo je lastnik energetskih velikanov v Franciji in Italiji? Država sama.

In še preden bo kdo rekel, da gre za nacionalni interes, je treba reči: seveda, za to gre, za nacionalni interes. Nacionalni interes ni nekaj slabega – mar niso zahodne države, ki tako varujejo svoje gospodarske bisere in se jim ne zdi to prav nič nenavadnega, prve, ki to razumejo – in to prav tiste, ki danes kažejo v evrsko obrobje s prstom in govorijo, naj se periferija znebi državnega lastništva v podjetjih. Za posel gre. V teh državah so pač doma kupci podjetij, ki naj bi jih mi prodajali. Ko govorijo nam, še vedno govorijo v imenu svojih interesov.

Vladi je bila že od začetka znana alternativa. Če res potrebuje dodatna sredstva in je edini vir teh sredstev državna srebrnina, bi lahko z zastavitvijo delnic teh družb prišla do kapitala. Tega seveda noče. Ker ne gre za to. Kupci pač ne bodo samo tujci, ampak tudi z vladajočo koalicijo tako ali drugače povezani investitorji. Ko je prva Janševa vlada prodala Slovensko industrijo jekla ruskemu kupcu, je ta v zgolj dveh letih poplačal celotno kupnino. Pa cene podjetij takrat še sploh niso bile na tako nizki ravni. Vlada torej danes izbira tudi lastnike tega premoženja in njihovo pot (ceno) do njega. Zgolj za to gre.

Je pa nepovratno.