Predsednik o piščancih

Bernard Nežmah

26. 10. 2012  |  Mladina 43  |  Pamflet

Prvo soočenje predsedniških kandidatov na nacionalki je potekalo kot bitka s časom. Ker so vsakemu odmerili po minutko in pol, se je kot leitmotiv pojavljalo opozorilo voditeljice, da se govorec ni držal časovnega okvira. Pristop, ki je bil seveda razumljiv v obdobjih, ko je bilo v studiu po sedem, osem ali devet kandidatov, medtem ko je ob treh sogovorcih prisilen, omejevalen in s tem protisloven.

Kaj je namreč lik predsednika? Nima pravice veta na zakone, resda predlaga mandatarja vlade, vendar če ta ne uspe formirati vlade, lahko novo ime mandatarja predlaga tudi poslanska večina. Letos je tako Danilo Türk izbral svojega političnega zaveznika Zorana Jankovića, po njegovem neuspehu pa drugega po rezultatih volitev Janeza Janše sploh ni hotel predlagati kot potencialnega predsednika vlade. Državni predsednik je predvsem persona, ki nastopa na proslavah, predstavlja državo v svetu in z besedami nagovarja državljane. Izbor predsednika pomeni preprosto odločitev za osebo, ki jo bomo v naslednjih petih letih bolj ali manj non stop gledali in poslušali v medijskih poročilih.

In volivec lahko spozna način govor in konfliktno reagiranja kandidata samo skozi predstavo, ki mu jo ponudi televizijsko soočenje. Televizijske hiše so vzpostavile pravilo, po katerem sodelujoči v teve diskusijah dobijo običajno le po minutko ali manj, toda predsednik države na svoji funkciji razpolaga z malodane epskim časom. Govora na proslavi ne konča po devetdesetih sekundah, celo na tiskovni konferenci si jemlje majestetsko količino časa. Soočenja, skozi katera si gledalec lahko ustvari premišljen vtis, kako bi kandidat nastopal na predsedniškem položaju, morajo pač segati prek instantne omejitve govora v studiu.

Poleg izbire proslav in govorov je tretji element predsednikovanja slog vladanja. Aktualni predsednik je zagovornik pompoznosti: na začetku mandata je goreče zagovarjal predlog, da mu dodelijo predsedniško rezidenco, medtem ko je na pot v bližnje Sarajevo odletel s posebnim letalom za rekordnih 89 tisoč evrov. Kot škandalozni minus mu mnogi štejejo odlikovanje nekdanjemu šefu UDBE Tomažu Ertlu, vendar pa so mu dnevni mediji spregledali odlikovanje novinarju Juriju Gustinčiču. Seveda ni problem v tem, da bi novinarski doajen ne bil vreden državnega priznanja, problem je predsednikova zloraba. Gospod Gustinčič je eden podpornikov Türkove kandidature, zanjo je napisal celo krajši članek v priložnostno volilno publikacijo.

Vsakdo ima pravico, da podpira kogarkoli hoče, toda če predsednik svojega podpornika nagradi z državnim odlikovanjem v trenutku začetka svoje nove kampanje, je to eklatantna zloraba predsedniške funkcije!!!

V Mariboru množice razumejo kot zlorabo odločitev župana Franca Kanglerja, da je postavil radarje po mestu, s katerimi so poslikali številne kršilce omejitve hitrosti. Po mestu se vrstijo diverzantske akcije zažiganja radarskih naprav, kar je dobesedni pohod anomije. Vox populi protestira, da v državi vladajo zakoni!?????? Absurd, ki ga danes še gledališče ne proizvede. Res je razumeti gnev proti javno-zasebnem partnerstvu, toda racionalne oblike odpora bi potekale drugače. Meščani bi svoj protest na primer lahko izrazili tako, da bi množično presedlali na kolesa in v avtobuse, ali pa, da bi uporništvo pokazali s počasno vožnjo avtomobilov. Z doslednim upoštevanjem prometnih predpisov, bi zadali največji udarec zaslužkarstvu na njihov račun.

V Ljubljani je rušitelj zgodovinskega »Kolizeja« Jože Anderlič dramatično napovedal, da se ne gre več, da ne bo zgradil nove palače na porušenem mestu. Komisija pri ministrstvu za kulturo, šolstvo in znanost je namreč predhodno ugotovila, da načrt novogradnje pomeni kršenje občinskega odloka, ki na tem mestu dopušča graditev objektov do višine 30 metrov, medtem ko naj bi Anderličev meril vsaj 70 metrov visoko. Člani komisije so bili pri branju predpisov soglasni, izjema je bil le predstavnik mestne občine. Podžupan Janez Koželj je namreč protestiral, češ da mestni paragrafi dopuščajo možnost dominante. Zanimivo, imamo torej odlok, ki velja za vse. Nihče ne sme graditi višje od dane višine, vendar pa z orwelovskim dodatkom - nekateri imajo privilegij, da zanje zakoni ne veljajo. Če denimo podariš mestu manjši mostiček, si lahko postaviš poljubno visoki nebotičnik, ki mu bomo rekli »dominanta«.

Kaj pa pomeni razlika med 30 in 70 ali 90 metri? Medtem ko so gradbeni investitorji nasploh omejeni z višinsko limito, posledično s tem koliko poslovnih, stanovanjskih in drugih prostorov lahko zgradijo na konkretni parceli, je eden izvzet in lahko na vsak kvadratni meter postavi še enkrat več stavbne površine in s tem podvoji svoj potencialni zaslužek. A zdaj poslušamo lamentacije o nasilju nad podjetnim gradbenikom?

Skoraj nič pa nismo slišali o požaru v Pivki, Na tamkajšnji farmi se je namreč vnel požar, v katerem je poginilo 14 tisoč piščancev. Pač, mediji so poročali o številu prizadevnih gasilcev ter o več kot 100 tisoč evrih škode, ki jih je utrpel rejec. Niti besedice pa o grozljivki, ki se je dogodila. 14 tisoč živih bitij je eden za drugim umrlo v grozljivih razmerah v taborišču smrti. A nobenih poročil, kako se je širil ogenj in goltal nemočna piščeta. Nobenih protestov o nehumanih razmerah na farmah, o taboriščnem bivanju piščancev, ki jim je odvzeta pravica, da bi vsaj do poti v mesnico lahko preživeli nekaj tednov življenja na prostoru, kjer bi lahko tudi skakljali naokoli, kot to počne njihova vrsta od svojega nastanka naprej.

A tudi predsedniških kandidatov ni nihče nič vprašal, kaj si o tem mislijo.