Skozi oči medijev

Bernard Nežmah

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Pamflet

Pred napovedanimi protivladnimi demonstracijami smo v medijih prebirali članke, ki so napovedovali revolucionarni preobrat. Eden je v naslovu celo zapisal: »Bo v ponedeljek vstal Maribor, sredi novembra pa vsa Slovenija?« Potem je prišel ponedeljek in na mariborskih protestih se je zbralo sedemsto protestnikov.

Vsekakor Maribor ni vstal, vendar pa to ne diskreditira organizatorjev in udeležencev protestnega zbora. Človek ima namreč pravico, da ne mara vlade, in seveda, da demonstrira, navaja razloge nezadovoljstva in zahteva vladni odstop. Tudi relativno majhno število samo po sebi ne pomeni, da je uporniška ideja neprimerna ali le salonska. Na Rdečem trgu v Moskvi je po sovjetski okupaciji Češkoslovaške 1968 protestiralo vsega sedem ljudi, ki pa jih danes štejejo med sedem veličastnih.

Z realnostjo skregano je postopanje nekaterih medijev, ki o dogodkih ne poročajo, ampak jih napovedujejo kot revolucije. To sicer počno politiki, vodja »Pozitivne Slovenije« Zoran Janković je že poleti napovedoval, da se bo narod dvignil zoper sedanjo vlado.

A od kod sploh izvira ta retorika o narodu, ki pride na ulice in zamenja oblast? V sedanjosti poznamo drugačen princip menjave oblasti: državljani se udeležijo volitev in s svojim glasom izrečejo nezaupnico dosedanjemu premieru. Leta 2004 so tako volitve odnesle Ropovo, leta 2008 Janševo in leta 2011 Pahorjevo vlado.

Tudi če se ozremo po Evropi, ne opazimo, da bi ulični protesti v Franciji spravili z oblasti predsednika Sarkozyja, ali v Italiji nekdanjega premiera Berlusconija. Celo v Libiji ni padel Gadafi zaradi vstaje naroda, ampak zato, ker so uporniške vojske močno oborožile države zahodnega sveta, ki so diktatorja dotolkle še z izdatnim bombardiranjem NATA.

Primer naroda, ki je prišel na ulice in vrgel dotedanjo oblast, poznamo iz Vojvodine in Črne gore, kjer se je konec osemdesetih dogodila »jogurtna revolucija«. Lokalne partijske režime, ki so bili neposlušni srbskemu voždu Miloševiću, so prisilili k odstopu s protesti množic in pa z izdatnim poročanjem srbskih medijev, ki so demonizirali stare vojvodinske in črnogorske oblastnike in glorificirali puč ulice, ki so ga opisovali kot narodno vstajo. Kasnejša zgodovina tega obdobja ne postavlja več kot »dviga naroda«, ampak kot Miloševićev pohod v državljansko vojno v Jugoslaviji.

Vsekakor je ločiti med upravičeno pravico do protestov in propagandnim napovedovanjem, da se bo zgodil narod.

V zaključni etapi predsedniških volitev je začuda krepko usahnila količina predvolilnih anket. V ponedeljek je npr. »Delo« objavilo anketo, ki jo je pojasnilo, da se razmerja med tekmeci niso spremenila. Toda, kdaj je bila anketa opravljena? Časnik javlja, da so anketarji spraševali državljane v sredo in četrtek. Toda razvpito soočenje na POP TV se je dogodilo šele v četrtek zvečer. Po deseti uri zvečer pa dvomim, da telefonisti kličejo lastnike telefonov in jih sprašujejo po volilnih preferencah. Torej je bila anketa opravljena pred najbolj polemičnim soočenjem.

Odmislimo počasnost časopisa, ki ankete ni prinesel v petek ali soboto, ter si zastavimo vprašanje, ali je bilo mogoče anketo izvesti denimo v petek, po drugi neposredni konfrontaciji predsedniških kandidatov?

Dnevnik »Finance« je storil točno to in tako je v sobotni izdaji objavil anketni izid, po katerem je vodečemu Danilu Türku upadla podpora kar za sedem odstotkov. Na isti dan je o tem rezultatu poročal tudi »Dnevnik«.

V času predsedniške kampanje se torej dogajajo indikativne spremembe medijske prakse, ko časniki tri dni stare vesti objavijo kot svežo novico.

Je pa časnik »Reporter« objavil škandal, po katerem je predsednik Türk pomilostil preprodajalca kokaina. Predsednikov urad je odreagiral v hipu in pojasnil, da je to storil zaradi slabega zdravstvenega stanja obsojenega, zaradi katerega ta ni bil sposoben prestajati kazni, potem pa obtožil medije neetičnega pisanja. Toda zgodba je šla naprej, časnikovi reporterji so poročali s terena, kjer so ugotovili, da pomiloščeni ne sedi doma, ampak je odpotoval na jadranje.

Vsekakor relevantna tema, če pomislimo, da so organi pregona in pravosodja porabili leta intenzivnega dela, da so obtoženemu dokazali kaznivo dejanje, potem pa ga je prvi mož države oprostil zaradi slabega zdravja.

Tu predsednik niti ni prva tarča, saj odloča o pomilostitvah na predlog pravosodnih ministrov. Resda ima diskrecijsko pravico, da predlog tudi zavrne, ker pač ni avtomatični stroj za potrjevanje. Pred leti je denimo v sicer drugačni zadevi zavrnil vladni predlog o imenovanju Dimitrija Rupla za slovenskega ambasadorja na Dunaju. Težko si pilatovsko opere roke, toda odgovornost leti v prvi vrsti na pravosodno ministrstvo.

Vendar pa sporne pomilostitve niso osamljeni primer, saj je pred leti tudi tedanji predsednik Janez Drnovšek podobno pomilostil Danila Kovačiča, ki je bil obsojen finančnih malverzacij v »Hitu«. Imamo torej prakso, ko obsojeni z bogatim denarnim zaledjem pridobijo zdravniško spričevalo o krhkem zdravju, ki jim odpre vrata zapora, potem pa se jim vitalnost čudežno povrne in živahno zaživijo na svobodi.

Skratka, soočeni smo z anomalijo, s posmehom pravni državi. Kaj je preventivni lek v takih primerih? Preprosto, takšna izjema, kot je pomilostitev kriminalnega trgovca s kokainom, ne sme biti nedotakljivi prerogativ za stenami predsedniške palače. Zahteva najmanj predhodno natančno pojasnitev pred javnostjo in predsednikovo pripravljenost, da jo potem v javnosti tudi brani, brez da bi kritikom očital neetičnost ugovarjanja.