Trije jezdeci apokalipse

Bernard Nežmah

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Pamflet

Stari Slovenci so nekoč trepetali pred besedama: kobilice in Turki. Oblak kobilic, ki bi na poti požrl vse zelenje in opustošil polja, ali pa prihod Turkov, ki bi plenili in požigali, je bil največji strah, pred katerim so onemeli. Vmes so minila stoletja, a moderni Slovenci so spet našli grozo v dveh pojavih: v poplavah in v referendumu.

Povodnji so poznali tudi naši pradedje, vendar so jih jemali kot govorico narave. Potoček in rečica sta skozi leto res ponavadi majhna in ljubka, toda po zakonih narave se sem ter tja spremenita v grozeč hudournik, ki odnaša in ruši vse pred seboj. Modri človekov odgovor je bil od pamtiveka enak: to vedoč, je poskrbel, da so bile okoli voda vedno še površine, na katere so se narasle vode lahko razlile. Vendar pa je ta premislek pomenil tudi samoomejitev človeštva, ki si ni prilastilo vse zemlje, ampak jo je del izvzelo iz svojih gradbenih načrtov in jo prepustilo prirodi. Moderni čas, ki v gozdu vidi samo število milijonov, ki jih lahko izseka, v travnikih in barjih pa potencialno bogastvo parcel, na katerih se da postaviti te in te objekte, pa naravo vidi samo skozi prizmo profita. To sicer lahko počne, toda potem se čudi, ko priroda spregovori skozi jezik ujme, ki kot za šalo uničuje dosežke in predmete sodobne industrije.

Vsakič, ko se vode umaknejo, poslušamo podatke o škodah, nič pa o konceptu države, ki bi napravila racionalni program sobivanja človeka in narave.

Za razliko od povodenj, ki se jih bojimo, a jih ne sovražimo, ker v globoko v sebi priznavamo vsemogočnost Narave, je referendum najbolj osovražen pojem sodobnega trenutka. Če pride referendum, bo konec sveta, se zdaj strinjajo skorajda vsi. In od tod doživljamo protislovja. Potem ko poslanci zberejo 30 podpisov, s katerimi zaustavijo implementacijo zakona, se najde predsednik, ki pravi: stopimo za korak nazaj, umaknimo referendum in napadeni zakon. Poslanci pozitivne Slovenije, ki so petnajst minut pred dvanajsto prinesli usodne podpise, zdaj ponujajo, da bodo podpise umaknili, če …

Popolna infantilnost, ki referendum iz oblike reševanja konfliktov spremeni v politično orodje za izsiljevanje. Referendumskih podpisov torej niso vložili zato, da bi o spornem zakonu glasovali še državljani, ampak kot orodje političnega boja, ki ga potem po potrebi tudi zavržejo.

Podobno velja tudi s podpisi civilnih iniciativ v podobi sindikatov. Dokler jih ne vložijo v parlament, so seveda možna pogajanja z vlado o spremembi postopkov, ko pa so enkrat vloženi, se začne referendumski postopek.

Vodja Pozitivne Slovenije Zoran Janković je svojo kampanjo v parlamentarnih volitvah gradil na nasprotovanju referenduma, njegova stranka je celo pristala na spremembo ustave, po kateri bi referendum oklestili skoraj do ničle. Kako je zdaj pojasnil svoj pogled, po katerem je črno postalo belo? Povedal je, da je bil hud notranji boj, na koncu pa se je odločil za referendum, iz skrbi pred zakonom, ki bi po njegovem usodno škodoval državnemu dobru. Toda, to je vendar argument za ohranitev referenduma, zakaj vsakič – ne le pod Janšo - se lahko pojavi vlada, ki bo po mnenju številnih sprejela nemogoč zakon.

Poti razuma sta v danem stanju samo dve: ali morebitna odločitev Ustavnega sodišča o protiustavnosti konkretnih referendumov, ali pa razpis referenduma, na katerem zagovorniki zakona pojasnijo svoje argumente, nasprotniki svoje, ljudstvo pa odloči.

Če imajo poplave in referendum status nacionalnega zla, pa obstaja še tretje, ki se ga sprejema kot nebulozni pojem - narkomafija. A kje vendar biva to zlo? S prsti se kaže na Kolumbijo, pa potem na ZDA in seveda na Palermo. O njem je znano, da ne gre le za skupino negativcev, ampak za odlično organizirane združbe, ki s preprodajanjem omamnih substanc služijo milijone in milijarde. V igri niso le dealerji in organizatorji, ampak celotne mašinerije, ki najemajo najboljše advokate, podkupujejo policaje, zdravnike, tožilce in sodnike, ilegalni denar pa potem perejo v igralnicah, ga selijo iz države v državo, kjer ga legalizirajo še skozi kafiče, gradbene posle in skozi tisoče drugih poti.

In kako se z njim sooča Slovenija? Pred časom so v mednarodni akciji kriminalisti prijeli skupino, ki naj bi razpečevala tone kokaina. Leta intenzivnega dela policije in tožilstva pa se kot dim tobaka razblini v trenutku, ko sodnik sklene, da bo zavrgel vse njihove dokaze, ker da so pridobljeni protizakonito. Tožilka je šokirana, predsednik Vrhovnega sodišča, pravosodni in policijski minister pa onemijo. Mesece so v državi vladale izredne razmere, oborožene enote specialcev so obtožene vozile v maricah na sodišče, potem pa sodnik odloči, da zavrne izpoved priče, ki je v smrtnem strahu pred maščevanjem nastopala anonimno. Slovensko pravosodje se postavi na stališče, da se mora za razkritje narkokartela tudi priča javno izpostaviti. Po tej logiki na Slovenskem pač ni načina, kako ustaviti ta kriminal. Manjka samo še, da poziv, da mednarodne narkomafije prenesejo svoje centrale v Slovenijo, ali v popularnem jeziku – da jih povabijo, da investirajo svoje zaslužke v mestih od Kopra pa do Lendave in pripomorejo k dvigu nacionalne ekonomije.

V predsedniški kampanji je zato najbolj presenetil kandidat v podobi aktualnega predsednika, ki je na soočenju na nacionalki ležerno pojasnil svojo pomilostitev trgovca s kokainom. Gospod Danilo Türk je z vso strastjo pojasnjeval, kako slabega zdravja, da je bil pomiloščeni, saj da ni mogel samostojno opravljati življenjskih funkcij. Še več, medijsko poročanje o tem, da je možak očitno dovolj krepke zdravja, saj je odpotoval na jadranje, je prizadeto zavrnil, češ, da mediji ustvarjajo zgodbe. Kot da ga realnost ne zanima. Zlo so mediji, ki o problemu poročajo, ne pa narkomafija.