Poraz anket in konceptov

Bernard Nežmah

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Pamflet

Prvi krog predsedniških volitev se je končal s presenetljivo zmago Boruta Pahorja. Kdor je namreč sledil anketam, ki so jih objavljali dnevni mediji, je še v zadnjih dneh pred volilnim dnevom prebiral prognoze, da Danilo Türk po vsej verjetnosti ne bo zmagal že v prvem krogu, so mu pa pripisovali krepko več kot 40 odstotkov glasov, medtem ko je Pahor lebdel nekaj odstotkov nad 30. Praktično edina, ki je v napovedih dopustila zmago Pahorja, je bila anketa FUDŠ, na katero pa se osrednji mediji v svojih prognozah niso sklicevali. Realni rezultat je bil vsekakor močno presenečenje: Pahor 40, Türk 36 in Milan Zver 24 odstotkov. Kako je mogoče, da so nosilne agencije tako zgrešile?

Odmislimo teorije zarote, po katerih bi jim očitali, da so izide prirejale v korist aktualnega predsednika. Pojasnila, ki smo jih slišali, so razlagala, da je bilo odločilno zadnje soočenje na predvečer volilnega molka, da precejšen del državljanov sploh nima stacionarnih telefonov, na katere kličejo anketarji, pa do najbolj bizarne, po kateri del Türkovih volivcev sploh ni šel na volitve, ker da je pričakoval njegovo gladko zmago.

Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da so predvolilne napovedi krepko zgrešile; podobno se je dogodilo tudi leto nazaj na parlamentarnih volitvah. Skratka, predvolilne ankete so približek, ki lahko zadane, lahko pa tudi zgreši. So pa ta merjenja popularnosti beležila enosmerni trend. Pred začetkom kampanje so kazala na premočno zmago enega samega favorita, potem pa je iz tedna v teden njegovo vodstvo rahlo kopnelo. Zakaj?

Po razglasitvi prvih rezultatov je vodeči Pahor izpeljal kajpak evforični govor, tretjeuvrščeni Zver je priznal poraz, medtem ko je karierni diplomat Türk spregovoril skozi agresivni besednjak, v katerem je obtoževal medije in tekmeca za demagogijo, prazne fraze in medijsko manipulacijo. In njegovi podporniki so udarili še bolj ostro: par Zoran Janković-Milan Kučan je negodoval nad napačnimi temami predvolilnih konfrontacij. Ekipa trenutnega predsednika se je postavila kot vzvišeni dirigent, ki daje smernice množičnim medijem, kako spremljati volitve.

Toda, ali so res mediji detronizirali gospoda Türka? Ali je to morda posledica njegove retorične togosti?

V več soočenjih je bila tema tudi presenetljiva vsota, ki jo je navedel kot svoj prihranek. Deset tisoč evrov je namreč kapljica v primerjavi z več kot milijonom evrov, ki ga je zaslužil v desetletju newyorške kariere. Na retorični ravni je z eno voditeljic vodil besedni spopad okoli interpretacije. Tako je njen sklep, da je milijon »zapravil«, predsednik popravil v »porabil«. Besedna finesa je pomembna, saj je prvi pomen vsekakor slabšalen. Toda, ali ga je porabljeni milijon morda stal deset tisoče glasov? Pahor jih je skupaj nabral 323, Türk pa 289 tisoč.

Ta učinek bi materialno težko določili, si je pa predsednik zadal težko nalogo. V trenutkih samopromocije je namreč poudarjal, da si je posebej prizadeval za številne delavce, za žrtve stečajev. Po besedah torej z ramo ob rami s proletarci, po dejanjih ob boku newyorškega jet-seta.

A to ni bilo edino v oči bijoče protislovje. Teve posnetki so ga nekajkrat pokazali, kako prepeva Beatle: »I’ve been working like a dog«. Popolni harakiri. Türk v studiu poje, da dela kot pes, medtem ko je njegov tekmec Pahor celotno kampanjo zasnoval na osebnem delu in delovnih akcijah. Kako so to videli volivci? – Pahorjevo delo kot demagogijo, Türkovo petje pa kot razdelavo konceptov?

Ključna razlika med osrednjim tekmecema pa je bila pri soočenju z lastnimi napakami. Predsednik je odgovornost za rekordno dragi polet v Sarajevo preložil na člane svojega kabineta, ob pomilostitvi trgovca s kokainom je s prstom pokazal na pravosodno ministrstvo in obtožil »Reporter« predvolilne manipulacije, medtem ko je podeljeni orden šefu politične policije, ki je ustrahovala državljane, branil do konca. Četudi je nekoč Tomaž Ertl izdal nalog za prepoved promiloševićevskega mitinga, je to storil v skladu s tedanjo zakonodajo. Je mar sledenje črki zakona ob podpori tedanje slovenske partijske nomenklature že herojsko dejanje?

Diametralno drugače je ravnal Pahor, ki je zavzel distanco do samega sebe in priznaval številne napake, ki jih je storil. Deloval je kot zgledni kristjan in ni čudno, da je blizu tudi delu vernikov. Vendar pa to ni bil njegov priložnostni show. Držo grešnika, ki prizna greh, prakticira najmanj leto dni. A obenem uteleša tudi krščansko držo odpuščanja, saj sam podpira reforme vladajoče koalicije, čeravno mu je ta njegove pred časom rušila.

Medtem ko ima na ravni politične osebnosti, karizmatičnosti in sposobnosti empatije Pahor nedvomno prednost, ima njegov tekmec močnejšo infrastrukturo. Poleg urada predsednika in funkcije, ki ga vsak dan samodejno prinaša v prvi plan medijev, za njim stoji tudi najmočnejša parlamentarna stranka »Pozitivna Slovenija« z Jankovićem na čelu, agilna Zveza borcev NOB z Janezom Stanovnikom, bivši predsednik Milan Kučan in njegov »Forum21«, politiki nekoč vladajoče LDS itn. Poleg glasov za računa predvsem na glasove proti; vsi, ki so alergični na Janšo, so torej posledično zanj, saj se je izkazal kot večji antagonist kot Pahor.

Toda, ali je močan aparat in negativni resentiment do vlade, dovolj za zmago? V primerjavi s predhodnima predsednikoma Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom pa Danilo Türk, če uporabimo njegovo parafrazo, ni prvorazredna persona, saj v najboljšem uteleša samo refleks Ne-Janša, ne da bi lansiral kakšen samonikli türkovski koncept.