Enaki pred sodiščem

Bernard Nežmah

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Pamflet

»Kriminalne organizacije italijanskega juga so najbolj dobičkonosno italijansko podjetje. Bolj donosno od avtomobilskega velikana Fiat. Na leto obrnejo za 130 milijard evrov poslov. Mafijske organizacije so kot rak, ki razjeda jug države. S svojimi milijoni podjetji, v katerih perejo denar od trgovine z mamili, so se razširile v druge dele Italije in v druge evropske države, kjer s svojo narkotrgovino zastrupljajo zakonito gospodarstvo.« Tako v svoji knjigi »Oblast brez obraza« predstavi delovanje italijanske mafije novinarka Mojca Širok.

Kaj je narkomafija? – Zgolj organizirana skupina, ki se ukvarja s prodajo droge, s čimer protizakonito ustvarja milijone in milijarde na račun uničenja množice človeških življenj? Je to edini delikt? Nak, združba je dejavna na celi črti – v poslednji instanci podkupuje posamezne policiste, politike, medije in tudi sodnike.

V Ljubljani so sodili sedemnajsterici obtoženi za organiziranje in prekupčevanje enormnih količin kokaina, ki se merijo v tonah. Sodnik je na koncu večino oprostil krivde, medtem ko je četverico obsodil kot kurirje in terenske izvajalce.

Sporočilo je jasno – 13 ljudi je skoraj dve leti presedelo po zaporih po nedolžnem. Eden je lovil divje mačke po Južni Afriki, drugi je obiskoval sorodnike v Bosni … Imeli so pač smolo, da jih je iz mirnega vsakdana iztrgala skupina kriminalistov, ki jih je zlohotno vzela na piko. In nekaj sreče, da se je ob njih zbrala dolga vrsta odvetnikov, in pogumnega sodnika, ki se je upal upreti diktatu ljudstva in jih je oprostil.

Ergo, ena največjih zlorab državnih represivnih organov v zgodovini Slovenije.

V času, ko množice protestirajo zaradi padanja standarda, imamo tu skupino, ki jo lahko postavimo za zgled. Z drobnimi deli in pridnostjo si je ustvarila premoženje, podjetja, kafiče in polne žepe denarja, o katerih ljudje v državnih službah niti sanjajo ne.

Malokdo je javno nasprotoval tej sliki. Bivši šef protikorupcijske komisije Drago Kos je pokazal na sodnika in izrekel sum, če niso podkupili tudi njega ter nadaljeval v smeri, da bi ga morali preiskati kriminalisti. Pravosodni minister Senko Pličanič je v osuplosti napovedal, da bo odredil revizijo sodnega odločanja, če bo tudi na zadnji instanci sodba pravnomočna.

Toda zdaj se oglasi sama sodna palača. Predsednik ljubljanskega sodišča Anton Panjan je bil navdušen nad sodbo: »Odločitev sodišča je bila pogumna. Sodišče je uspelo razsojati mimo pritiska javnosti. Oprostilna sodba je celo večji garant za delovanje pravne države kot obsodilna sodba.« Kritika Kosa pa je odpravil, da je nekompetenten in naj se raje posveča sojenju nogometnih tekem.

Tudi predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša je govoril v isti smeri, ko je hvalil pogum in odločnost sodnika, ki ni klonil pred pritiski javnosti in politike. Z ostrostjo pa se je odzval na pravosodnega ministra, čigar besede je obsodil kot nedopustni pritisk na sodstvo.

V Ljubljani se je potemtakem dogodila grozljivka, ko je ljudstvo v javnem linču ob podpori pravosodnega ministra zahtevalo obsodbo za trinajsterico nedolžnih, ki so jim policijske sile grenile življenje. Demokracijo je potem rešil pogumni sodnik, ki se je uprl princem teme.

Težko, peklensko težko, da bi sprejeli to sodno razlago stvarnosti.

No, oglasil se je tudi Jakob Demšar, predsednik društva kriminalistov, ki je opozoril na hudiča v detajlu. Po srbskem pravosodju usodnih prisluhov ni opravila kriminalistična policija, ampak obveščevalna služba. Tam je pač tak zakon, po katerem v teh zadevah prisluškujejo obveščevalci.

Kaj to praktično pomeni? Dokazi o kaznivem dejanju so tu, toda prisluškovali so ljudje v napačnih uniformah. Namesto da bi prisluškovali ti, ki so na plačilni listi srbske kriminalistične policije, so na ušesa vlekli uslužbenci obveščevalne službe. To, da so najdeni dokazi o kaznivih dejanjih, ni več pomembno. V radikalni izpeljavi: če bi bil priča uboja mimoidoči, to ne velja, kot dokaz bi štelo le to, ko bi zločin videl uradni policist republike Slovenije!?????????????????????????

Sočasno pa v Sloveniji sodijo še eni skupini kriminalcev. Trideseterica staroselcev se po stari navadi še izpred časa antike potika po gozdovih in jasah ter kdaj upleni kakšno žival. Ker so v njihovo naravno okolje ovčerejci naselili trope ovac, zdaj zmaknejo in raztrgajo tudi kakšno ovčico. No, njim ne sodi sodišče, temveč ministrstvo za okolje. Proces poteka za zaprtimi vrati, obtoženi nimajo odvetnikov, sodba pa je rigorozna. Leto za letom obsodijo na smrt po deset članov živalske vrste. Ne poiščejo morebitnega morilca, ampak udarijo kar po celi živalski vrsti. Če si volk, si kaznovan s smrtjo, zgolj zato, ker pripadaš rodu zveri. Zate ni olajševalnih okoliščin – ne biodiverziteta, ne staroselstvo, ne dejstvo, da sodobna zgodovina ne pomni, da bi kdaj volk na Slovenskem napadel, Bog ne daj – ubil človeka.

No, ljudstvo zelo rado gleda dokumentarne filme o življenju zveri v Afriki. Srce se jim para, ko poslušajo, kako je v nekem južnoafriškem rezervatu samo še 300 gepardov, ki jim zaradi malega števila grozi izumrtje. Grozljivo, si porečejo, ta človeška samovolja nad drugimi bitji. Ko pa v Sloveniji od 30 volkov obsodijo na smrt s streljanjem kar tretjino populacije, tega ne slišijo.

Škoda, da slovenski volk ne bere časopisov, saj bi poslal peticijo predsedniku države, da naj tudi njihov primer sodi isti senat kot Balkanske bojevnike.