Vse barve protestov

Bernard Nežmah

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Pamflet

Protesti proti mariborskemu županu Francu Kanglerju so dosegli stampedo, potem ko je bil kot lokalni predstavnik izvoljen za državnega svetnika. Že med samimi volitvami so številni demonstranti z bučnostjo in skandiranjem poskušali vplivati na elektorje, da ga ne izvolijo.

»Gotof je« je bil tako v posmeh ljudstvu posvečen na svetniško mesto. Mnogo osti so potem kritiki uperili v elektorje, ki da so prižgali zažigalno vrvico besnenja Mariborčanov.

Toda, ali bi bilo bolj demokratično, ko bi elektorji glasovali po želji tisočerice cestnih protestnikov? Potem bi sprejeli podmeno, da igra na volitvah ključno vlogo glas ulice, da imajo torej glasnejši in številčnejši večjo težo od državljanov, ki ne izražajo svojih političnih preferenc na cesti.

Napad na štajerske elektorje je tu deplasiran, problem je v nedemokratičnosti volitev v Državni svet. Največja večina državljanov sploh ni sodelovala niti ni imela možnosti, da odloča o izboru svetnikov. Namesto njih so namreč glasovale skupine elektorjev, ki niso bile nikomur zavezane. Ti »visoki« volivci so po svoji volji ali muhi odločali, katere kandidate bodo podprli. Bivši predsednik DS Blaž Kavčič se je takoj po izboru novega svetniškega moštva pridušal, da so mnogi svetniki pravzaprav člani velikih političnih strank. Pri tem je kajpak pozabil, da je bil poprej tudi sam poslanec in politik LDS.

Državni svet je že po konstituciji nedemokratično izbran, saj je iz volitev izločena večina državljanov. Tu je ena sama alternativa: ali moramo sprejeti, da je Kangler povsem demokratično izvoljeni svetnik, ali pa moramo stati na zahtevi ukinitve državnega sveta.

»Mariborska vstaja« je bila šokantna, ker država ne pomni tako vztrajnih in ostrih protestov proti oblastnikom. Letos je minulo 40 let, ko je partijski vrh pod Titovim vodstvom na Brionih sklenil odstaviti najpopularnejšega slovenskega politika in predsednika takratne slovenske vlade Staneta Kavčiča. Ta je bil prisiljen podati odstopno izjavo. Ne v Mariboru, ne v Ljubljani, ne kjerkoli v Sloveniji pa se niso zbrale množice, ki bi protestirale proti puču, s katerim je zveza komunistov odpihnila slovensko politično pomlad.

Toda demonstracije v Mariboru so sprožile proteste v Ljubljani in drugih mestih, tik pred predsedniškimi volitvami pa je napovedan protijanševski miting v Ljubljani. Scenosled, ki ga nekateri označujejo kot manipulacijo protürkovskih skupin, s katerimi bi ustvarili izredne razmere, na katerih bi se na volilni dan glasovi prevesili na stran Danila Türka.

Poglejmo torej kontekst, v katerem Kanglerju očitajo nepotizem, avtoritarnost, ki zaduši vsak predlog mestne opozicije, klientelizem, osebno bogastvo in vpeljavo radarjev, ki naj bi tolkli po proračunu meščanov.

Toda identični kangler biva tudi v ljubljanski mestni hiši. Zoran Janković s svojo listo vseskozi sprejema odloke mimo zahtev mestne opozicije, njegov nepotizem bije dnevno v oči medijev, mestne posle, prek katerih se denar pretaka v družinska podjetja, preiskujejo kriminalisti, osebno bogastvo in vpeljava parkomatov, s katerimi župan prepreda počasi celotno mesto, je prezrcaljeni »Maribor«.

A glej paradoks, v Ljubljani množica protestira pred poslopjem vlade ne pa pred mestno hišo, še več, gospod Zoran Janković se s četico poslancev postavi kar med protestnike.

To bi sicer pritrdilo teoriji zarote, vendar pa velja v predsedniško tekmo dodati še en detajl množičnih protestov. Pred leti je Eko-krog pripravil demonstracije zoper uničujoče puhanje nevarnih emisij iz dimnikov Lafarga v Trbovljah. In ko so se protestniki s peticijami obrnili na tedanjega predsednika vlade, jim je ta preprosto utekel. Ime mu je bilo Borut Pahor.

Kako pa je v tej zadevi ravnal njegov tekmec Danilo Türk? Na teve soočenju na volitvah 2007 je dejal, da bi se on v tej zadevi osebno angažiral. A v njegovem petletnem mandatu aktivisti Eko-kroga ne pomnijo nobene njegove geste. S stališča ekologije hudičeva dilema pred volitvami.

Hudičevo težko delo pa bije upnik družine Jankovićev, ki jo že leta neuspešno terja za povrnitev treh milijonov dolga. Zdaj smo lahko gledali spektakularni rubež vsebine Jankovićeve hiše v Grosupljem. Če odmislimo perfidne igre, ko se dolžnik Janković, jr. prijavi na Cipru in pogrezne v tla, nas preseneti nezainteresiranost bank. Medtem ko zasebnik zaradi 3 milijonov angažira vse sile, da jih pridobi nazaj, pa še nismo slišali, da bi banka, ki je upnica več deset milijonov pri družini Jankovićevih, poskušala izterjati svoj denar. Imamo torej tu dvotirni pravni red, po katerem ene dolžnike banke izterjajo magari z rubežem, drugih pa se ne dotaknejo?

A nazaj k množičnim demonstracijam. V Moskvi so se na začetku novembra zbrali nacionalisti, ki so zahtevali ukrepe proti priseljevanju »aziatov«, ki Rusom jemljejo kruh. Eden govornikov je bil retorično izvrsten. Pokazal je proti Putinovemu sedežu in občestvo tri krat povprašal, kdo sedi v Kremlju, ter trikrat dobil gromki odgovor – Vrag naroda! Kmalu nato so se šovinisti razšli, ne da bi še kdaj ponovili protest.

Ena značilnosti modernih protestov je prav pojavitev momentov pouličnega teatra s poetičnimi prvinami napisov na plakatih ter vehemenca govorniških bravur.

Povsem drugačen protest se je pred dnevi odvil v Trstu, kjer se je prebivalstvo množično uprlo gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu. Demonstracije brez velikih besednih izlivov in brez scenografije niso afirmirale protestnikov, ampak so izpostavile eno samo stvar – boj proti okoljskemu onesnaževanju!