Korupcija tu in tam

Bernard Nežmah

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Pamflet

Preluknjani proračun je spodbudil govor o morali: kaj je prav in kaj je narobe, so teme, ki danes polnijo množične medije in kavarniške pogovore. Ko je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da je poslanec Ivan Vogrin sredstva za izobraževanje in strokovno pomoč prekanaliziral na papirnata podjetja, je to sprožilo široko nejevoljo in vnovične zahteve, da poslanec odstopi.

Dejansko, sredstva za vrtce, šole in univerze se zmanjšujejo, vrh politike pa ima pravico, da iz proračuna prosto prenaša lepe zneske svojim klientom.

Vsota v tem primeru je 8 tisoč evrov. Koliko zaposlenim, naj si bo raziskovalcem, profesorjem, umetnikom in vrag vedi komu, pa zakon še omogoča podoben privilegij? A to stanje stvari ne zadeva le Vogrina, temveč enako vse ostale poslance in poslanske skupine. Po analogiji jim državljani iz državne blagajne namenijo devetdesetkratnik tega zneska, torej dobrih 700 tisoč evrov. Vogrinovi kolegi so bržkone bolj spretni pri teh transakcijah, toda problem je isti. Bilo bi zanimivo, ko bi ne imeli na tapeti samo črnega račka, ampak ves parlamentarni zbor, in bi po časnikih brali, kaj in komu vse so parlamentarci plačevali za strokovne in izobraževalne usluge. Rezultat bi bil v večini na las podoben: našli bi agencije in posameznike, ki so strankam pomagali v predvolilnih kampanjah. Sistemsko pretakanje denarja. Skratka, idealni trenutek, ko bi parlament sklenil ta sredstva drastično zmanjšati. Lahko kaj takega pričakujemo? Nak, ostali bodo pri preganjanju črnega račka, Vogrina po imenu.

Tožilci so včeraj vložili obtožnico proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ker je v teku svojih mandatov iz občinskega proračuna porabil vsoto ne daleč od milijona za izdajanje mestnega časopisa, katerega je izrabljal za svojo samopromocijo, saj je skozi njega vseskozi poveličeval svojo vladavino naštevajoč uspehe in lepote mesta, ki da jim je botroval.

To se seveda ni zgodilo, večina bi se kajpak čudila nad takšno rigoroznostjo. Toda v Mariboru se je zgodilo točno to, saj je tamkajšnji tožilec vložil ovadbo zoper Ivana Vogrina, ki je kot župan Lenarta izdal kronologijo »Lenart je drugačen«. Izšla je v nakladi 4 tisoč izvodov, prišla v vsako gospodinjstvo, v njej pa so bili navedeni dosežki občine v času njegovega županjevanja. Knjigo je župan uporabil za svojo samopromocijo, s tem pa naj bi občini povzročil za 59 tisoč škode. Tako na Štajerskem.

V Ljubljani pa deset krat na leto izide glasilo »Ljubljana« v več kot 110 tisoč izvodih v več kot desetkratnem znesku nekdanjega lenarškega župana, a to ni tema ne medijskih kritik ne ljubljanskega tožilstva.

In zdaj se vesoljna Slovenija veselo zgraža nad bivšim šerifom Lenarta. Ne, da bi ga branili, toda, kakšen pravni red je to, če za iste rabote nekoga preganjajo, drugega pa ne??????

Še drugače, pred tednom je ljubljanski župan priredil zabavo za svoje sodelavce, na kateri jim je prepevala Danijela Matinović, kar je po pisanju »Požareporta« mestni proračun stalo več kot 50 tisoč evrov.

Za osrednje medije, a tudi za protestniška gibanja se zdi to samoumevno. Iz Kranja nam sicer časniki in televizije redno poročajo o protestnikih, ki besnijo, da si je mestni vrh nakupil za 224 kilogramov mesnih izdelkov. Če rečemo, da stane kila 20 evrov, pridemo do številke nekaj več kot 4 tisoč evrov. Tam bunt, zgražanje ljubljanskih medijev, v Ljubljani pa desetkrat večja bakanalija in – nič.

No, nasploh tudi v mestnem proračunu glavnega mesta varčujejo. Svetovalni center za mladostnike na Gotski je npr. protestiral, ker so jim v proračunu namenili 25 tisoč evrov manj. Pri delu z otroci, ki imajo serijo osebnostnih in vzgojnih težav, mestna občina varčuje, sočasno pa prireja fešte za svojo nomenklaturo!

Kje so tu protestniki in demonstranti? Spontani protesti vzniknejo šele potem, ko rabote mogočnikov razkrijejo in sistematično problematizirajo množični mediji.

Se pa dogaja proces kapitaliziranja množičnih protestov. Na zadnjem mariborskem je bil skozi medijsko poročanje eden osrednjih junakov Tone Partljič. Uspešni komediograf je pred tem več kot desetletje sedel v parlamentu kot poslanec LDS, v času vladavine te stranke, ki sovpada tudi z gospodarskim kolapsom Maribora. No mož je zdaj znanilec novega in predstavlja novi up »Skupaj za Maribor«. Seveda imajo tudi nekdanji politiki pravico, da se znova angažirajo, da si nadenejo nova imena. Volivcem pa vsekakor koristi, da imajo nekaj spomina, da niso fascinirani nad nedolžnostjo na novo prihajajočih. Ta mit o novih strankah in gibanjih, ki bodo odrešili državo, je eden najbolj vztrajnih. Stari Slovenci so tudi tisočletje sanjali o prihodu kralja Matjaža, ki jim bo prinesel nebesa na zemlji.

Še beseda o realnosti. Prejšnji teden se je oglasil celo ARSO, ki je oznanil, da so količine trdih delcev v zraku povsod po državi skokovito presegle največje dovoljene količine. Medtem ko je omejitev 50 mikrogramov na kubični meter, so po Ljubljani števci presegli številko 180!!!

Medtem ko ima meščan na voljo podatke, čez koliko minut pripelje na postajo želeni avtobus, lahko dnevno sledi cenam vrednostnih papirjev, pa ga oblast ne obvešča in ne opozarja o drastičnem poslabšanju zraka, ki ogroža njegovo zdravje.

Sicer pa, vsi so si edini, da kardinalni problem nosi ime Vogrin.