Manihejski prikaz stvarnosti

Bernard Nežmah

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Pamflet

Državni svetniki so na prvi seji odločili, da ne potrdijo svetniškega mandata Francu Kanglerju. Predsednik državne volilne komisije Dušan Vučko jih je sicer pred tem opozoril, da je bil kandidat povsem legalno izvoljen in da je njegov mandat formalno nesporen. Toda svetniška večina pravi, da je postavila standard, po katerem »gotof.je« ni etično in moralno primeren za to državno funkcijo.

Kanglerja lahko maramo, ali pa nam gre na jetra, vendar ostaja factum, da je bil patron izvoljen po predpisani proceduri. Prva poteza novega sklica državnega sveta uvaja pravilo samovolje večine, ki se požvižga na zakon. Še zlasti zato, ker je večina za svetnika brez polemike potrdila mandat koprskega župana Borisa Popovića, ki je prav tako obtožen v številnih kazenskih zadevah.

Kakšno vsebino ima tu morala? Sam Kangler sodi, da je bil lustriran. Kar je sicer nesmisel. Lustracija je pravni pojem, ki je v nekaterih deželah postkomunizma nekdanjim sodelavcem tajnih služb in visokim funkcionarjem bivšega režima za določeno število let prepovedal opravljanje javnih funkcij. A v Sloveniji ne obstaja zakon, ki bi županom, ki so v kazenskih postopkih in zoper katere protestirajo množice, prepovedal kandidiranje za svetniške in poslanske položaje. Kangler torej ni bil lustriran, ampak samovoljno izvržen iz državnega sveta.

Ne glede na njegovo nesimpatičnost, pa ostaja temeljna poteza demokratičnosti, spoštovanje prava. Sedanji val protestov je sicer prinesel vprašljivo predpostavko, po kateri daje številu protestnikov, predvsem pa stopnji njihove besnosti, težo, ki presega volilne rezultate. Še več, kot argument se često navaja celo število sledilcev na posameznih straneh Facebooka.

Enako legitimno se lahko vprašamo, kaj so pravice teh, ki ne demonstrirajo in se ne pridružujejo medmrežnim akcijam? Imajo mar glasni, dejavni in nasilni večje pravice od ostalih?

Država namreč pozna en sam okvir, v katerem se izbira poslance, predsednike, župane in svetnike, nosi pa enostavno ime – volitve.

Šibkost takšne ureditve je lahko aroganca izvoljenih, ki s svojimi ravnanji izzivajo nejevoljo in jezo med volivci. Vendar pa je odgovor, kako dati ljudstvu več možnosti pri ustvarjanju politike, iskati drugod. Slovenska ustava ga pozna v pojmu referenduma in civilne iniciative. Pet tisoč državljanov denimo lahko vloži predlog zakona v parlament, kjer ga predstavi in poslanci morajo potem o njem glasovati. Podobno na lokalni ravni. Skratka, zakone ter odloke, ki sprožijo nejevoljo v množicah, lahko te ustavijo z referendumskim glasovanjem.

Toda referendum velja kot največja groza, za spačka demokracije. Rešitev bi bila preprosta, ko bi detravmatizirali referendume v enostavnejše procedure kajpak po švicarskem vzoru. Ko bi postal običajni modus vivendi, da bi v občini na leto izpeljali recimo šest ali sedem referendumov, na katerih bi sporne odločitve potrjevali ali zavračali volivci. Politika bi potem delovala skozi dva principa: prek odločitev občinskih svetov in prek referendumov.

Po deželi je resda zavladala »demokracija sindikatov«, ki so praktično edini, ki imajo tako močan aparat, da lahko čez noč prinesejo deset tisoč glasov. Reč je šla s pobudo za referendum o državnem proračunu do absurda. V Evropi ni države, kjer bi bil dovoljen referendum o proračunu. To je pač tisti tabu, ki zagotavlja, da država ne razpade.

Referendum in civilna iniciativa sta obliki omejevanja oblasti, obenem pa modus širše participacije pri javnih zadevah. Zahteve o odstopu mestnega sveta v Mariboru prinašajo veliko mero politične naivnosti, ki postavlja, da bi morali izbrati nove svetnike, ki bodo bolj pošteni. Tu je za čuda mlačen in molčeč prvi mož protikorupcijske komisije. Gospod Goran Klemenčič drugače opozarja, da nista problem Janševa, Pahorjeva ali X vlada, temveč posamezni postopki netransparentnosti in iz nje izvirajoče korupcije. Korupcijo samo v pravljici odpravijo tako, da zamenjajo slabo nomenklaturo z novo.

Najbolj travmatično dejstvo sedanjosti je tako sobivanje korupcije in države, v kateri se nič ne zgodi. Mediji, kriminalisti, davčni uradi in tožilci često zaznajo in procesuirajo posamezna kriminalna dejanja, toda potem tečejo leta, ko »skorumpirani« vladajo in držijo položaje, ne da bi se kaj zgodilo. Čas sodnih obravnav definitivno generira občutek bivanja v skorumpirani državi. Celo razvpita afera »Patria«, v kateri je obtožen predsednik vlade, se vije od leta 2008 kot jara kača, o kateri nekateri sklepajo stave, do katerih volitev se bo še vlekla. Za stanje stvari v državi bi bil najbolj blagohoten zaključek sojenja, na katerem bi se izkazalo, da je obtoženi kriv, ali pa nedolžen. In podobno v drugih primerih.

Trenutek, ko bi moralo sodstvo izvesti poglobljeno samorefleksijo. Toda moralno-politične neprimernosti dežujejo tudi v tožilstvu. Vodja specializiranega tožilstva za organizirani kriminal Hari Furlan je pred časom ocenil, da tožilka Blanka Žgajnar ni primerna za delo v tej skupini, a ne zaradi strokovne oporečnosti, marveč zaradi slabe komunikacije s kolegi!?? No, svet tožilcev je ravnal modreje, saj je agilni tožilki dodelil nov mandat.

Še bolj razumno so ravnali delavci v tovarni »Gorenje«. Ko jim je vodstvo razpolovilo božičnico in zdesetkalo plačilo nadur, so sami organizirali spontano stavko. Ne, da bi črnili svoje šefe in zahtevali, da pridejo na njihovo mesto novi in pravični, ampak z jasno zahtevo, da gre del dobička, ki ga koncern ustvarja, tudi njim.

Predstavljajo edini vznik levice, katere parole niso abstraktna solidarnost in podobne puhlice, ampak konkretna delavska zahteva po tradicionalnih nagradah in plačanem delu.