Pismo brez treh evrov

Bernard Nežmah

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Pamflet

Odprta pisma, peticije in protesti državljanov so sol demokracije. Ko je vladal Tito, časniki niso objavljali zahtev po njegovem odstopu, društvo pisateljev ni pošiljalo pisem po svetu, v katerih bi opozarjali, da v državi vlada avtoritarni režim, skupine protestnikov pa se tudi niso nikoli zbrale pred parlamentom z zahtevo, da začno uradni organi izdajati potne listine vsem državljanom brez diskriminacije, tudi političnim oporečnikom. Sodobna Slovenija je evidentno demokratična država.

Toda časopisne naslovnice in teve dnevniki prinašajo dnevna sporočila, kot da bi v državi vladale izredne razmere. Vrstijo se preroki, ki govore o potrebi novih obrazov v politiki in blagodejnem izboru tehničnega mandatarja. V oddaji »Odkrito« je tako nastopil kot potencialni rešitelj dr. Peter Kraljič. Na vprašanje, koliko ministrov bi imel v vladi, je odvrnil, da bi mu zadoščali štirje, medtem ko je premiera Janeza Janšo pozval, da naj naredi to, kar je storil Zoran Janković, ko je odstopil. Ako mož na glasovanju o konstruktivni nezaupnici dobi večino glasov, je lahko tudi prvi tehnični mandatar. Pa vendar, kakšna izbira je gospod Kraljič? S prvih navdihom vpeljuje še nevideni eksperiment, zakaj nobena članica Evropske unije nima v vladi samo štirih ministrov. Zraven pa izraža izredno slab občutek za stvarnost. Gospod Janković je resda zamrznil predsednikovanje stranki PS, a še naprej županjuje Ljubljani. Če bi torej Janša sledil njegovemu primeru, bi le zamrznil vodenje SDS in v nadaljevanju v miru vodil vlado. In govorjenje o novem mandatarju je potem brezpredmetno. -!?????? Kandidat za tehničnega premiera je že na prvih korakih postregel s totalno absurdno oceno realnosti.

Res je simpatično besedovanje o novih obrazih, o bolj poštenih, o gospodarstvenikih, o kulturnikih, ki naj bi prišli v politiko in z njimi o preobrazbi Slovenije. Toda tu velja bolj prisluhniti predsedniku KPK Goranu Klemenčiču, ki je v oddaji »Vroči mikrofon« izpostavil resna korupcijska tveganja med uradniki iz javne uprave in jih opredelil kot bodoči objekt nadzora.

KPK je vsekakor kompleksna institucija. Trenutno je deležna številnih kritik in vprašanj o njenem delovanju v zadevi Janša-Janković. Vsak politik in državni organ je pač legitimni objekt natančne presoje, tudi početje KPK. Postavlja se dvom v njeni avtoriteti, vendar pa njena moč ali nemoč izvira iz nje same, točneje – iz njenih mnenj in poročil. V zadnjem tednu je nastopala izredno polemično, tako s pismi, z nastopom kar trojice senata v Slakovih »Pogledih Slovenije« in predsednika v radijskem intervjuju. Potreba po neprestanem pojasnjevanju kaže na insuficienco poročila, ki ni njena poslednja beseda.

Vendar pa jo je vseeno preenostavno skrčiti na levičarski paravan. Tokrat je res presenetila. Medtem ko župana Jankovića dolga leta sploh ni vzela v pretres, je pred dnevi reagirala promptno, saj je takoj po imenovanju Marjana Sedeja za direktorja »Lekarn Ljubljana«, zapisala načelno mnenje o korupcijskem tveganju. Štirje lastniki podjetja »KLM« so bili torpedirani v mestni vrh: Janković kot župan, Aleš Čerin in Jadranka Dakić kot podžupana, sedaj še prvi mož v lekarnah. Ni ga podjetja v državi, ki bi tako obvladovalo lokalno oblast.

Razvpito poročilo KPK pa po prvem tednu deluje le politikantsko. Njene zgodovinske besede so bile: JJ in ZJ bi morala odstopiti s svojih funkcij premiera in župana. A mediji in politiki iz dneva v dan odstavljajo premiera Janšo, medtem ko je tema Janković obstranska, čeravno je pri njem KPK naštela desetkrat večje finančne malverzacije. Še več, komaj kak dan po poročilu KPK je v isti maniri kot doslej postavil kar svojega poslovnega partnerja na mestno funkcijo. Tudi na partizanski proslavi v Dražgošah so mu namenili posebno čast, da je lahko položil venec pod spomenik dražgoškim žrtvam. Slavnostni govornik na tej proslavi, ki je bila posvečena uporu partizanov proti nacističnim okupatorjem, je za osrednjo vsebino govora postavil obračun z aktualno vlado in nameril še filipike na račun novega predsednika države. Janševa vlada je zdaj hujše zlo od nemške okupacije. Razumi, kdor moreš!

Je pa v senci spopadov za prevzem vlade ostal dogodek, ki je bistveno bolj fatalen. V Sloveniji namreč delujejo številne agencije, ki podjetjem posredujejo delavce, ki jim potem izplačajo po 3 evre na uro. Koprski sindikalist Mladen Jovičić te razsežnosti opisuje kar z novodobnim suženjstvom predpogodbenih delavcev. V državi imamo torej princip, po katerem so privilegiranimi državljani zaposleni v podjetjih, in drugi, ki jih agencije za drobižek prodajajo podjetjem kot produkt. Čisti apartheid!

In odzivi političnih strank? Tega ne opazijo. Tudi najglasnejši šolski sindikat je brezbrižen. Vzemimo, da bi denimo gimnazija v Celju sklenila, da prihrani pri stroških tako, da najame agencijo »Addeco«, ki bi jim poslala štiri učitelje, ki bi delali za tri, v najboljšem za štiri evre na uro? Z lahkoto si naslikamo orkan sindikalnega besa. Toda, kje je tu solidarnost s peki in drugimi trievraši? Dobili smo kar državo treh razredov zaposlenih. Ti, ki so v službah po državnih firmah, se z državnimi sindikati uspešno borijo za vsak cent, tisti, ki so po zasebnih podjetjih, so česta žrtev množičnega odpuščanja, in oni, ki jih najemajo agencije, so plačani s prgiščem evrov.

A troslojna delitev delavcev ni politična ne protestna tema. Ta hip dominirajo pisma v tujino. Mediji o njih podrobno poročajo, enkrat se zgražajo nad vsebino, drugič nad pranjem perila v tujini, tretjič nad reakcijo oblasti. V resnici pa so samo še ena oblika domače politične polemike, ne da bi jih kdo bral v tujini. Sicer pa – se kdo spomni usode kakšnega izmed pisem, ki so jih proti Evropi poslali oporečniki iz Tadžikistana?