Potencial predčasnih volitev

Bernard Nežmah

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Pamflet

V državi se je dogodila huronska stavka. Več kot sto tisoč zaposlenih se je uprlo zakonom, s katerim bi jim znižali plače. Posledici sta bili predvsem dve: javno izražanje nezadovoljstva z vlado in zaprtje šol, vrtcev, občinskih in drugih uradov.

Vrh šolskega sindikata rad uporablja radikalni besednjak in pravi, da Janševa vlada sistematično uničuje javno šolstvo. Gre za pomembno razliko med nekajodstotnim znižanjem plač in uničenjem šolskega sektorja. Po tednu dni, ko so Natovi bombniki temeljito zbombardirali enote Gadafijeve vojske, mediji niso poročali, da je libijska uradna armada uničena. S stališča stvarnosti pojem zmanjšanje pač ni enak pojmu uničenje. Pomen šole ni samo njeno institucionalno delovanje, ampak širjenje natančnega opisa fenomenov.

Toda ta protislovnost parol sama po sebi ne jemlje državljanom pravice, da protestirajo. Pa vendar, ali je bila stavka nujna za ohranitev stausa quo? Kaj pa vlada sploh lahko še počne? Tri koalicijske partnerice so napovedale svoj izstop iz vlade, v zraku je bodisi iskanje novega predsednika vlade, vztrajanje pri manjšinski vladi, ali pa predčasne volitve. Karkoli se že izcimi, Janševa vladna ekipa ne more implementirati plačnih rezov. Silna in bučna stavka ni bila uperjena zoper neomajno vladno silo, ampak je pomenila brco v crknjenega konja.

A kakšna je bila njena cena? Zagrenila in otežila je življenje številnim staršem, ki svojih otrok niso mogli poslati v javne vrtce in šole. Kaj če bi se naenkrat pojavilo stotine staršev, ki bi protestirali proti odvzetju pravice do nemotenega šolanja in vzgajanja otrok? Tako kot imajo eni pravico do stavke, imajo tudi drugi pravico do protestov zoper stavko. Število tu niti ni usodno. Konec koncev nam teve kamere z vso resnostjo prikazujejo, kako en sam človek v prostorih mariborske občine protestno sedi na hodniku in zahteva razpustitev mestnega sveta.

Konec leta 1953 je podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade Milovan Djilas v časniku »Borba« pisal, da je demokracija za vse, tudi za buržuazijo, ki jo je režim preganjal. A za partijsko oblast so bile te misli preveč in v dobrem mesecu so ga odstavili z vseh položajev in pravice demokratičnega izražanja so še nadaljnjih 30 let veljale samo za režimske podpornike.

V današnji politični atmosferi bi djilasovski stavek meril na to, da imajo pravico do protestov vsi, tudi ti, ki podpirajo Janševo vlado. Toda, kaj prinaša množična ulična demokracija izražanja jeze in sovraštva do političnih strank in voditeljev? Bodo mar politične poteze odvisne od števila in glasnosti množic?

Parlamentarna demokracija pozna bolj elegantno in državotvorno potezo, ki se ji reče volitve. Odločitev, kdo naj vlada, je še najbolj racionalno speljana skozi odločitve volivce. Procedura seštevka volilnih glasov je pač bolj demokratična kot merjenje decibelov protestniških vzklikov.

Sicer pa – zakaj so pred vrati predčasne volitve, od kod je vzniknila vladna kriza? Pred tedni je predsednik KPK Goran Klemenčič predstavil poročilo svoje komisije, ki je ugotovila, da je v poslovanju Janeza Janše in Zorana Jankovića zaznala visoko stopnjo korupcijskega a delovanja, in pledirala za njun odstop. Predsednik DL Gregor Virant se je znašel v nenavadno privilegiranem položaju: četudi je bil sam preiskovanec, je komisija o rezultatih njega obvestila dan prej kot preostale. Odmislimo rigoroz KPK, ki je pri enem preiskovancu pregledovala celo plačila njegovih počitnic, doslej v zgodovini najvišjih funkcionarjev nismo doživeli nič podobnega. Vzemimo torej poročilo per se. Predsednik parlamenta je takoj zahteval, da oba odstopita s funkcij premiera in župana, toda ob izstopu njegove stranke iz koalicije je izrekel nenavadni pogoj. S stranko Pozitivne Slovenije so se pripravljeni pogovarjati o formiranju nove vlade, če gospod Janković odstopi s predsedniške funkcije stranke. Njegov odstop z mesta ljubljanskega župana ni pogoj za sodelovanje DL s PS v morebitni vladi!?? Politik, ki govori v imenu etičnosti, zahteva implementiranje poročila KPK samo v primeru Janše, ne pa Jankovića. Skratka, borba zoper korupcijo ni načelna in splošna drža na vseh področjih, ampak samo instrument za spopad z aktualnim premierom. In teorija zarote zoper Janeza Janšo dobiva še en realni dokaz.

Sicer pa: kaj je bil najmočnejši konflikt med vladno koalicijo in opozicijskima SD in PS? Zakona o Holdingu in Slabi banki sta bila s strani SDS in tudi DL, SLS in Desusa postavljena kot ključni mehanizem reševanja finančne krize, PS in SD pa sta mu nasprotovala, češ da gre za rop poslednjih 10 milijard javnega premoženja. DL, Desus in SLS naj bi v naslednjem hipu tvorili koalicijo s svojim največjim antagonistom, ki je tik pred usodno polnočjo v decembru vložil celo referendumsko pobudo!??

Racionalni odgovor so zato predčasne volitve, na katerih se stranke predstavijo s svojimi programi in napovedjo morebitnih koalicij, na državljanih pa je, da presodijo, katerim bodo dali glas. Izkušnje parlamentarizma kažejo, da izstopniki iz vlad, naj si bo nekoč SLS in nedavno Zares in LDS, na volitvah ne dobivajo nagradnih glasov, ampak jih doleti razpolovitev podpore ali celo izpad iz parlamenta. Sicer pa je mnoštvo parlamentarnih strank permanentni generator vladnih kriz. Če je strank v koaliciji veliko, se samoumevno razvname njihov interni spopad, v katerem manjše občasno zaostrijo kakšno svojo zahtevo, saj je to edini način, da opozorijo na svojo identiteto.

Zanimiv novum politične demokracije bi bil zato volilni izid, po katerem bi se število parlamentarnih strank skrčijo na štiri ali pet – kar je sicer dolgoletna nemška, francoska, še bolj angleška praksa -, na vrhu pa bi potekal spopad med velikima dvema: med SD in SDS.