Nezaupnica ljudstva in prehodna vlada

Jože Vogrinc

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Javna pamet

Če hočemo razumeti, kaj vlada mandatarke Bratuškove lahko doseže in kaj bi morala delati, se vrnimo k temeljnemu vprašanju: kdo je komu in čemu v zadnjih mesecih izrekel nezaupnico? Na vprašanje, kdo in komu, je odgovor jasen: slovenski državljani so odrekli zaupanje vladi, relativna ali celo absolutna večina volivcev pa v anketah izreka načelno nezaupanje do vsebinske in osebnostne ponudbe strank v državnem zboru. Nezaupnica premieru Janši in imenovanje nove mandatarke sta način, kako je večina v državnem zboru vzela na znanje prvo izmed teh dveh dejstev. Z drugim pa utegnejo imeti tisti, ki so deložirali Janšo in postavljajo na njegovo mesto Bratuškovo, hude težave.

Računico poslancev strank trenutne večine razkriva že odločitev za mandatarja iz stranke z največ sedeži, ne za neodvisnega strokovnjaka, ki bi vodil tehnično vlado. Njihove ambicije je, kot po navadi, prostodušno izrekel Gašpar Mišič. Bodimo še mi malo gazde. To je perspektiva tistih, ki čutijo, kako malo možnosti imajo, da bodo še kdaj izvoljeni na položaje, ko bi se lahko igrali gazde.

Te možnosti so majhne, ker ljudje zavračajo polje (ne)izbire med slabimi rešitvami, znotraj katerega se gibljejo parlamentarne stranke; ker odklanjajo slog barantanja in obtoževanja, v katerem stranke komunicirajo med seboj; ker za odločitvami dobro čutijo bolj osebne in zasebne račune kakor skupno dobro. Čeprav državni zbor stalno odloča o zadevah, ki omejujejo prihodnost celotnih slojev ljudi, pa stranke niso sposobne postaviti v ospredje dejanskih problemov večine, zlasti pa najbolj prizadetih: kako jim zagotoviti delo in s tem temelj za dobro življenje; kako vzdrževati temeljne družbene dejavnosti – zdravstvo, šolstvo, kulturo, znanost, socialno skrbstvo; kako načrtovati skladen razvoj družbe.

»Politika« se še vede kot sloj, zapreden v lastne rituale, ti pa za tiste zunaj nimajo več smisla. Zato gesla kot »vsi so isti«, »nočemo ne desnice ne levice«, »naj odstopijo vsi« bolj kot na (stare) »obraze« in (starejše ali novejše) stranke merijo na stari slog, obredje in govorico. Zahtevajo novo vsebino politike in nova pravila družbenega dogovarjanja. Zato ne pomaga, da je nekdo v tem državnem zboru prvič ali da je stranka formalno nova. »Isti« in »gotovi« ste, če se udeležujete igre po starih pravilih.

Zato vemo, kako bomo lahko že v nekaj tednih izmerili, ali je prehodna oblast »stara« ali »nova«. Za novo jo bo naredilo le to, da se odpove starim vsebinam in si postavi politične prioritete, ki so jih postavili protesti: solidarnost, socialno varnost, trajnostni razvoj družbe. To pa predvsem pomeni, da se mora zavedati, da je prehodna oblika oblasti in da kljub morebiti večini v državnem zboru nima zagotovljenega zaupanja ljudi. Državni zbor in vlada sta začasna nadomestka nečesa, česar še nimamo in glede česar še ne bomo kmalu dogovorjeni. Začasno legitimnost jima lahko dasta le zavest o lastni začasnosti in vedenje v skladu z nezaupanjem ljudi.

Če bo poskušala nova vlada nadaljevati delo prejšnje, se bo v nekaj mesecih ponovila njena klavrna zgodba. Da bo bistveno spremenila zdajšnjo politiko »varčevanja«, se v sestavi z Virantom in Erjavcem ne zdi posebno verjetno. Zato bi bilo še najbolj smiselno, da se omeji na minimalni program zagotavljanja, da bodo državne ustanove kolikor toliko normalno funkcionirale do mirno pripravljenih volitev.

Ne pomaga, da je nekdo v tem državnem zboru prvič ali da je stranka formalno nova. »Isti« in »gotovi« ste, če se udeležujete igre po starih pravilih.

Mediji in civilna družba, zlasti protestniki, imajo v prihodnjih mesecih bolj bistveno družbeno in politično vlogo kakor državne institucije (razen sodstva; to lahko s kaznovanjem najbolj kričečih prekrškov zoper družbeno premoženje bistveno pripomore k večjemu medsebojnemu zaupanju). Glavna naloga ni niti ustanavljanje nove stranke niti izumljanje izvirne slovenske družbeno-politične ureditve. Nasprotno je bistveno, da še naprej branimo in prakticiramo svobodo govora in združevanja. Svoboda govora zahteva osvajanje in notranje spreminjanje medijev, da dajo besedo novim političnim silam in da omogočijo, da si izdelamo novo politično govorico, ki bo ustrezala dejanskim družbenim potrebam. Svoboda združevanja se nanaša predvsem na področno razpravljanje, ki mora uveljaviti neposredno demokracijo v kolektivih, kjer delamo, in v formalnih in neformalnih oblikah združevanja, od društev prek stanovskih organizacij in sindikatov do okroglih miz in zborovanj.

Samo sprostitev ustvarjalne energije množic lahko od znotraj in od spodaj spremeni družbeno tkivo in prisili politične sile k samospremembi, novim med njimi pa omogoči, da izrazijo dejanske težnje ljudi in se sploh šele oblikujejo v sile solidarnosti in spreminjanja družbe.

Ustvarjalnost protestov ni njihova postranska značilnost. Demonstrira sposobnost, da sami najdete nove načine izražanja, ustreznejše mnogoobličnosti gibanja od formaliziranih starih vzorcev. Napoved, da bo nova vlada znova vpeljala samostojno ministrstvo za kulturo, je spodbudna koncesija gibanju. Vsebinsko pa ima le simbolično vrednost. V prehodni vladi lahko minister, še zlasti, če bo že po izbiri le simbol za »kulturnika«, spet samo zastopa kulturo kot dejavnost in Kulturo kot okrasek države. Odgovoren način, kako lahko vlada dobro odigra svojo prehodno vlogo, pa je, da povsod da besedo predstavnikom družbenih področij, da sami postavijo svoje zahteve kot politični subjekti. Neposredno, brez zastopanja. Naloga države je le to, da kot servis državljanov te zahteve prevede v usklajeno sestavino razvoja družbe.