-
Že zamlada sem se spraševala, kaj se v taki klišejski banana republiki, kakršni tudi naša ni nepodobna, po državnih udarih zgodi s političnimi zaporniki prejšnjega režima. Ali jih že istega dne, ko se v predsedniško palačo vseli nov generalisim, v njihovih mračnih luknjah zbudita rožljanje ječarjevih ključev in oznanilo, da se smejo vrniti na svoje domove, k svojim ljubljenim poljem in konjem, k svoji ljubljeni Conchiti, ali pa revolucionarji kratko malo pozabijo nanje, da morajo odslužiti vso dosojeno kazen, čeprav se v teh dveh ali treh desetletjih zamenja vsaj pet diktatorjev? V tej dilemi me šala iz časov polpretekle madžarske zgodovine nikoli ni posebej potolažila. Trije možakarji se srečajo v zaporniški celici. »Bil sem za Horthyja,« pojasni svojo navzočnost prvi. »Jaz pa sem bil proti Horthyju,« se spove greha drugi. »In jaz sem Horthy,« de tretji.
-
Nekaterim narodom, na primer Hrvatom, so nenavadno ljuba morišča in pokopališča, čeprav ne vsa. Samo izbrana, tista, kjer so umirali in so pokopani njihovi sonarodnjaki. Ljubijo svojo zgodovino, toda z njo se ne ukvarjajo zgodovinarji, ampak politiki. Obožujejo jame, ki pa jih ne raziskujejo speleologi, ampak poklicni politični iskalci posmrtnih ostankov »naših« junakov. Kosti drugih so kakopak vedno brez vrednosti, ker so kosti sovražnikov. Zaradi prenagljene selektivne izbire zgolj nekaterih »sijajnih« zgodovinskih toponimov so seveda celotne generacije mladih prikrajšane za pomembno pravico, da pogledajo preteklosti v oči, zelo uspešno pa se proizvaja patološka ljubezen do domovine, brezpogojna ljubezen, osvobojena vsakršnega razmišljanja o vlogi, ki so jo med vojno ali v času diktature odigrali nacija, država, naši lastni očetje.
-
Evropska direktiva o vodah vznemirja domače politike in javnost. Varovanje vode kot skupnega dobrega, trajnostni razvoj in participativna demokracija očitno temeljito razgaljajo neoliberalno logiko tržne privatizacije in liberalizacije. Nenadoma je sicer razklana slovenska politika enotna. Voda ne sme postati tržno blago, voda je »nacionalni interes«. Toda kje so meje skrbi za družbeno skupnost, do kam seže privatizacija, kdo stoji za sedanjo hipokrizijo glede pitne vode?
-
Nič ni bolj nestalnega in nepredvidljivega kot naše stranke. A recimo (ta kolumna je bila oddana pred glasovanjem v parlamentu), da je konstruktivna nezaupnica izglasovana in da bomo dobili tudi novo vlado.
-
Še mesec nazaj so ankete javnega mnenja kazale na strm padec popularnosti »Pozitivne Slovenije«, ki bi se na novih volitvah komajda uvrstila v parlament. Sedaj pa je njena prvakinja Alenka Bratušek dobila priložnost, da formira novo vlado.
-
Kdor ima še toliko trpežen želodec, da lahko spremlja zadnja govorjenja in tvitanja Janeza Jaše, lahko ugotavlja, da odhaja tako, kot je politično živel. Namreč grobo, arogantno, poln podtikanj, laži, falsificiranj. Le da v zadnji fazi niso na tapeti direktni nasprotniki, verjetno sovražniki, ampak dovčerajšnji partnerji. Na predsednika Državljanske liste je nalepil etiketo »virantovanja«, od korektnega Žerjava se je poslovil kar s tvitom (»Vlado je zapustil najslabši minister za gospodarstvo v zgodovini Slovenije.«). Torej, Janša je imel v svoji vladi najslabšega ministra vseh časov, in to je obelodanil takrat, ko sta se razšla.
-
Dr. Slavoj Žižek v svoji zadnji v Sloveniji izdani knjigi Življenje v času konca citira Marxovo analizo zaostalosti Nemčije: »Doseči je treba, da bo dejanski pritisk še bolj tiščal – s tem da mu bo dodana zavest o pritisku, in da bo sramota še sramotnejša – da bo publicirana. Sleherno sfero nemške družbe moramo prikazati kot sramotni madež nemške družbe; te okamenele odnose je treba prisiliti k plesu s tem, da jim zapojemo njihovo lastno melodijo. Ljudstvo je treba naučiti groze pred samim seboj, da bi ga opogumili.« Temu Marxovemu citatu pa Žižek doda pomembna stavka: »Takšna je naša naloga danes, ko se soočamo z brezsramnim cinizmom sedanje globalne ureditve. Pri uresničevanju te naloge nas ne sme biti strah učenja od naših sovražnikov.«
Iskanje brez piškotkov ni možno
