Izključitev iz družbe

Bernard Nežmah

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Pamflet

Upravni odbor PEN je iz svojega društva izključil Janeza Janšo. Vest, ki so jo dneve širili mediji, pojasnjevali člani UO, nato pa so dnevna občila navajala še listo pisateljev, ki so zoper to odločitev izstopili. Potem se je oglasil oboleli predsednik Marjan Strojan, ki v procesu ni sodeloval, in povedal, da Janša še ni izključen, da je zadeva še v postopku, saj ima možnost pritožbe. A odmislimo tokrat to bizarnost in poglejmo sama dejstva.

Izključitev je velika stvar, PEN je doslej iz svojega članstva brisal le nekaj posameznikov, ki niso plačevali članarine. Nikoli ni izključil nikogar zaradi njegovih besed. V času enopartijskega režima komunistične partije tako ni nikoli objavil, da je zaradi avtoritarnega vodenja in zaradi zapiranja pisateljev izključil voditelja države Josipa Broza Tita. Ko so Edvarda Kocbeka prisilno upokojili in založbam prepovedali izdajo njegovih del, tudi niso protestno izključili tedanjega predsednika akademije Josipa Vidmarja zaradi njegovih verbalnih napadov na Kocbeka, ki so bili fatalni. O.K., ugovor bi bil, da smo danes v demokraciji, kjer se penovci ne bojijo več državne oblasti in lahko delujejo svobodno. Da torej danes veljajo višji standardi kot nekoč. Vendar pa tudi v dvajsetletni zgodovini Slovenije niso iz društva nikogar izključili zaradi njegovih izjav in dejanj. Pisateljica Svetlana Makarovič je med drugim izjavila, da bi morali sovražiti katoliško cerkev, kar je globoko prizadelo verne pisatelje, a celo ta nastop je veljal kot ultimna poteza svobode liberalizma, v kateri ima pisatelj pravico do ekstremnih pogledov, četudi so žaljivi in podpihujejo sovraštvo.

Janez Janša je torej prvi in edini, ki ga je doletela izključitev. Zakaj? Pesnik Boris A. Novak je povedal, da se je za njegovo izključitev zavzemal že leta 1991, zdaj pa da je ekskomunikacija posledica njegovih pogledov do Romov, izbrisanih etc. Veno Taufer, ki je bil pobudnik izključitve, je za »Odmeve« povedal dobesedno, da je JJ izrekal zaničljive in cinične opazke zoper politične nasprotnike, da je stal za pisanjem »Reporterja« (kriminalizacija časopisa!??), da so pod njegovo vlado ukinili funkcijo ministra za kulturo.

Pisatelji in esejisti so v zgodovini vseskozi med seboj polemizirali, drug drugega često smešili in žalili, naj si bo na Francoskem, v Srbiji, ali pa v Sloveniji. Pač še ena oblika prostosti iskrivega polemičnega duha. Polemika je po svoji naravi bistvo svobode, še posebej umetniške.

A odločitev UO o prvi izključitvi svojega člana je sprožila serijo izstopov. 100-letnik Boris Pahor je zaradi nje izstopil, pravi, da funkcija PEN ni v sledenju politične anateme, da PEN pač ne sme slediti vladajočemu političnemu vetru. Ko so spletne strani beležile, da so izstopili Andrej Capuder, Dimitrij Rupel, nadškof Anton Stres, Drago Jančar, Alenka Puhar, Jože Snoj, Brane Senegačnik in drugi, smo na spletnih straneh brali številna pisma navdušenja, češ, kako je prav, da so Janševi zagovorniki pokazali svoje barve in odstopili. To, kar je šokantno, je val spontanega navdušenja.

Slepi pisatelj Evgen Bavčar je od daleč iz Pariza poslal pismo vidca, v katerem je postregel z zgodovinskim spominom, da je bil vendar esejist in kolumnist Janez Janša v osemdesetih vendar ta, ki se je boril za slovenski jezik. V tedanji jugoslovanski armadi je bila slovenščina izključen jezik, Janša pa je po generalu Jaki Avšiču znova obudil zahtevo, da mora postati slovenski jezik poveljevalni jezik tudi v vojski. A ta pripomba nima teže pri navijačih Janševe izključitve.

Od kod to silno veselje in polni angažman pri izključevanju iz literarnega občestva?

Zadeva namreč ni omejena na PEN. Zdaj je to dominanta v politiki. Najusodneje jo je lansiral prvi človek KPK Goran Klemenčič, ki na začetku leta Zorana Jankovića in Janeza Janše ni procesuiral zaradi konkretnih rabot, ampak je posebej izpostavil, da bi morala odstopiti iz svojih funkcij župana in premiera. Odtlej se je razmahnila še dodatna zahteva, da Janša ne sme več voditi stranke SDS, kar kulminira v spletnih zapisih, ko lahko preberemo celo stavek po njegovi odstavitvi z mesta predsednika vlade: »Upam, da je za zmeraj izginil iz politike.«

S tem pa država postaja vladavina horde. Značilnost civilizacije je, da je posameznik odgovoren za svoja dejanja. Če nekdo stori kaznivo dejanje ali izvede denarno goljufijo, bo objekt sodnega obravnavanja. Če so obtožbe utemeljene, ga doleti celo obsodilna sodba. To je cena oziroma kazen, ki pa ne pomeni večne anateme. Zakaj vsakdo se lahko vrne in poskusi znova.

A v sodobni Sloveniji se širijo pogledi, kako bi nekateri morali za zmeraj zapustiti politiko: enkrat Janša, drugič Janković, ni pozabiti niti usode Gregorja Golobiča. Seveda to lahko storijo volivci in posameznika ne izvolijo, tokrat pa fenomen prestopa okvire demokratičnosti. Namreč, kdo so ti, ki zahtevajo večno anatemo? Če politik nima podpore in priljubljenosti pri državljanih, je njegova neizvolitev posledica racionalne izbire. Toda, zdaj se dogaja, da nasprotniki Janše zahtevajo od teh, ki so njegovi simpatizerji, da ne sme biti več njihov voditelj!???? Namesto prvega postulata, ki je glas za, zdaj dominira glas proti. Vodja stranke je lahko samo ta, ki ga kot takega priznajo tudi njegovi nevolivci. Kar pomeni grozljivo obliko omejevanja pravice drugih. Sploh, ker je za mnoge to postalo samoumevno. Volitve in demokracija pa predpostavljata pluralno družbo, v kateri med seboj sobivajo tudi idejni nasprotniki, kjer ima vsaka opcija pravico in možnost, da si izbira svoje voditelje oz. da sestavi vlado po volilni zmagi, drugi pa to sprejmejo, čeravno s kritičnimi opazkami.