Manire vladanja

Bernard Nežmah

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Pamflet

Kot medijski spektakel je znova nastopil Zoran Janković: pred očmi teve kamer je namreč obiskal parlament in se sešel s poslanci »Pozitivne Slovenije«. Mož, ki je pred letom odstopil kot poslanec, ker ni videl smisla, da bi sedel v parlamentarnih klopeh, je zdaj spektakularno korakal po državnem zboru. In televizije so se v prispevkih spraševale, če to pomeni, da ga še zanima državna politika? Doživel pa ni vprašanja: kdaj bo odstopil kot župan, kaj šele, da bi ga soočili s krucialnim vprašanjem: ali je premierka Alenka Bratuškova od njega kdaj zahtevala, da se zaradi poročila KPK umakne z županskega položaja?

Tako mu je znova uspel show, da ga mediji zgolj fotografirajo, hagiografijo in posredno slavijo, ne da bi ga soočali z njegovimi spornimi dejanji. A vseeno: zakaj je prišel? Definitivno je demonstriral javnosti, da je osrednja figura stranke, saj že njegova pojavitev na javnem prostoru pomeni spektakel.

Zato je smiselno vprašanje: če ZJ v resnici prek premierke ter strankinih ministrov v resnici vodi novo vlado? Nekaj ministrov ter četica poslancev sestavlja tudi njegovo listo v mestnem svetu, ki ji formalno načeluje, ne nazadnje vsi dvigujejo roke ob sprejemanju njegovih ukrepov na mestni ravni.

Ob sodbi avstrijskega sodišča v zadevi Patria je indikativna izjava obrambnega ministra Romana Jakiča (PS), ki je napovedal možnost razdrtja pogodbe s finsko Patrio zaradi protikorupcijske klavzule. Konec koncev je tudi nekdanja ministrica Ljubica Jelušič pred leti izgovorila isti stavek. Toda razlika je tokrat bistvena. Zdaj se je namreč oglasil načelnik generalštaba Dobran Božič, ki je hitel podpreti nadrejenega z besedami, da bi slovenska vojska tudi brez teh oklepnikov preživela. Kaj pravi najvišji častnik oboroženih sil? - Da je za vojaško moč njegovih enot nepomembna najmodernejša oklepniška formacija!??? Takšen nastop bi pričakovali od mirovnika, navsezadnje tudi od ministra, ki je še pred dobrim letom skrbel, kako napolniti novo dvorano v Stožicah, če pa je načelniku generalštaba malo mar za dobro oborožitev, je to signal popolne servilnosti, tudi za ceno negiranja imanentnega delovanja vojaškega stroja. Primer, kako se strokovni državni aparat pod oblastjo PS spreminja v tihega izvrševalca direktiv, kakršnekoli že so.

Zoranu Jankoviću je že pred tem uspelo, da je medije prepričal o svojih genijalnih voditeljskih sposobnostih. Njegova stranka na primer že leta vodi košarkarski klub Olimpijo. Vodja poslancev Jani Moederndorfer načeluje klubu, ki je letos dosegel dno v rezultatskih uspehih. V Jadranski ligi je osrednji slovenski klub zaostal za vrsto srbskih moštev, a tudi za hrvaškim prvakom, bosanskim, črnogorskim in celo makedonskim. Vse bivše jugoslovanske republike so se s svojimi najboljšimi ekipami uvrstile pred Olimpijo. Popolni fiasco, sploh, če upoštevamo, da zdaj ljubljansko moštvo premaguje celo napol amaterski klub iz Maribora. In reakcije? So mediji iz tega izpeljali, da so voditeljske sposobnosti Jankovićevih tako katastrofalne, da bi morali zapustiti klub in prepustiti vodenje drugim? So napravili paralelo s skakalnimi uspehi in ugotovili, da za skakalnim bumom stojijo nekdanji skakalci, medtem ko v vrhu ljubljanskega košarkarskega kluba sploh ni več vrhunskih košarkarjev? Nak, upajo, da pridejo boljši časi.

Kam je izpuhtelo spontano kresanje mnenj in predlog drugačnega vodenja? Eden temeljnih principov učinkovite izbire je prav predhodna predstavitev različnih alternativ.

A poglejmo praktično raven življenja v mestu, ki ga vodi PS. V zadnjem letu se dogaja sistematično desetkanje mestnih dreves, ki padajo v stotinah. Najprej se je Jankovićevemu podžupanu Janezu Koželju zaželelo, da bi videl obzidje mestnega gradu, ne da bi ga motil pogled na grajsko drevje. In v hipu so potem posekali za grmado drevja. Drugič so izsekali kostanjev drevored v Tivoliju, potem pa se je v mestu razpaslo sistematično eliminiranje orjaških drevesnih velikanov. Zadnjič so se stanovalci na Ljubeljski zbudili začudeni: namesto gaja, ki je desetletja krasil njihovo četrt, so doživeli golosek. Več kot 50 let stara drevesa so padala eno za drugim. Če porušiš stavbo, lahko gradbinci na hitro postavijo novo. Ko pade drevesni očak, mine pol stoletja, da ga nadomesti naslednik. Čisti biocid! In to v mestu, v katerem je alarmantno stanje onesnaženega zraka, ki ga največji meri absorbirajo prav drevesa, ki so dobesedni vir življenja.

A prebivalstvo, okoljevarstveniki in profesorji biologije bolj ali manj molčijo. Na človekovo pravico, da živi v zdravem okolju, se ne spomni niti ombudsmanka. Sicer pa prebiramo, da je Ljubljana v finalnem izboru za naslov Evropske zelene prestolnice. Kaj bi realnost, ko pa zmaguje propaganda!

Toda narava vrača udarec. V snega polni zimi so po mestih dnevno vihrali kamioni, ki so ceste kot za stavo zasipali s soljo. In glej čudo – sol je dodobra preluknjala asfaltne površine. In župani si zdaj belijo glave, kje naj dobijo denar za sanacijo prometnih poti, ki se spreminjajo v luknjaste ceste. Seveda pa so boter tudi to pot mediji, ki številnim ekologom ne dajejo prostora, da bi vnaprej pojasnili nevarnosti maničnega soljenja cest. Ne le za asfalt, arboristi opozarjajo na uničujoč vpliv soli na rast dreves. Dr. Lena Marion pojasnjuje, da veliko soli v tleh povzroči, da drevo ne more potegniti vodo iz tal, četudi je vode v tleh dovolj. Ker so ta drevesa pod stresom, imajo tudi krajšo življenjsko dobo. A te teme so medijsko nepomembne, če se po parlamentu sprehodi ljubljanski župan.