Narobe svet

dr. Bogomir Kovač

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Slovenija se je v teh dneh znašla na straneh uglednega britanskega The Economista. To je običajno dokaz, da gre nekaj narobe, sicer nas tam ne bi bilo. Sporočilo je sovpadalo z aprilsko objavo letnega ekonomskega poročila OECD in vrsto medijskih objav o Sloveniji kot morebitni novi žrtvi dolžniške krize. EU je po januarskem zatišju februarja doživela italijanski volilni šok, marca smo imeli Ciper, aprila je udarila portugalska sodba ustavnega sodišča proti varčevalnim ukrepom. Potem se je nam in drugim zgodila tudi Slovenija.

EU, zlasti evroobmočje, tiči v recesiji, za ene so razmere manj dramatične, za druge bolj, in med te sodi tudi naša država. Evropska protikrizna ekonomska varčevalna fiskalna politika je že od leta 2011 prociklična in dokazano napačna, prav tako EU potrebuje radikalnejše institucionalne rešitve na monetarnem področju, če želi evro preživeti. Za zdaj priporočeni neoliberalni fiskalni ukrepi (splošno varčevanje, omejevanje javnega sektorja, privatizacija) omogočajo zgolj prerazdelitev bogastva in moči med evropskim severom na račun juga. Hkrati pa je institucionalna zgradba EU neznosen torzo. ECB kot ena ključnih protikriznih institucij ostaja brez pravih intervencijskih ukrepov. Monetarna unija ne deluje, ESM je zgolj politično strašilo, skupnih evroobveznic ni, triletni likvidnostni krediti so nesistemski pristop, nakupi državnih obveznic veljajo za napol ilegalno dejanje.

In zakaj je to tako pomembno za Slovenijo in tudi druge države, ki imajo vsaka zase svoje težave? Ekonomska politika in institucionalni sistemi so po naravi reči hierarhične strukture, delujejo od vrha navzdol. Zato je kriza EU dejansko sorazmerna z nerazvitostjo njenih institucij in nemočjo njenih politik. Največ napak prinašajo fiskalne zablode in monetarna nemoč, ki jih potem nadomešča delovanje zasebnih finančnih institucij. Učinek izrinjanja je tukaj povsem jasen. Slabe institucionalne rešitve in ukrepe ekonomskih politik nadomeščajo zasebne odločitve »finančnih trgov«, namesto demokratično voljenih politikov so naše usode vse bolj v rokah skrivnostne mreže finančnih menedžerjev.

EU je vendarle storila troje. Najprej je tiho spremenila svojo fiskalno retoriko. Zlato fiskalno pravilo je šlo napol v pozabo, sedaj govorimo o strukturnih deficitih, zahtevah fiskalnega semestra, daljših obdobjih prilagajanj, večji poudarek je na reformah … Bruselj naslednji mesec pričakuje prva poročila članic, sledile bodo nove fiskalne presoje. In šele tedaj bomo videli morebitni fiskalni zasuk EU.

Na drugi strani je M. Draghi septembra 2012 napovedal, da ECB prevzema funkcijo zadnjega posojilodajalca. Zato lahko v imenu obrambe evra odkupuje tudi obveznice problematičnih članic. Tako so jeseni reševali Italijo, nižji so bili tudi drugi pribitki na državne obveznice. Smer je bila dobra, izpeljava polovična, ker je Berlin očitno privolil samo v enkratno intervencijo. ECB je pri teh namerah za sedaj zastala.

In tretjič, pred vrati je nova regulacijska reforma, od globalne filozofije Basla III do bančne unije. To naj bi zajezilo dramatično finančno liberalizacijo, ki jo EU doživlja zadnjih deset let po sprejemu evra. Toda reči se zatikajo, ker so evropski »finančni trgi« dejansko segmentirani. Nemčija deluje v imenu svojih bank in skladov, Francija svojih in podobno. Zato ni prave politične volje za »umiritev« finančnih trgov. Še vedno vsi delajo vse, da jih ne bi po nepotrebnem »vznemirili«.

PR je edino, kar šteje na finančnih trgih.

V vrtincu tega narobe sveta pljuje tudi slovenska barka, obremenjena s slabim bančnim portfeljem, visoko zadolženimi podjetji, padajočo gospodarsko rastjo in vedno bolj negativnimi presojami finančnih institucij. Problem nove vlade je, kako pokriti finančne obveznosti, najprej treh državnih bank, potem proračuna in nazadnje tudi podjetij in prebivalstva. To pomeni letno nekaj več kot tri milijarde dodatnega zadolževanja. Osrednja težava je torej zagotavljanje tekoče likvidnosti, zato je prva smer reševanja še vedno bolj ECB, njen LTRO in morda OMT. Novi guverner je pravšnja popotnica v tej smeri. Drugo je nakazal ameriški inštitut IIF. Slovenija naj z aktivnim sodelovanjem z EU prva preizkusi normalno delovanje mehanizma ESM. »Previdnostno posojilo« (PCCL) ima namen, da odpre pot normalizaciji drugih virov financiranja. Slovenija je lahko ob dobri strokovni podpori in politični aktivnosti neproblematičen primer finančnih in regulacijskih inovacij EU (ECCL, SSM …). Šele na tretjem mestu in v povezavi s prvima je potem zadolževanje na »finančnih trgih«, kjer so pri prodaji državnih obveznic bolj kot evropski ponovno zanimivi finančni ponudniki v ZDA in zlasti na Japonskem.

To so koraki in možnosti, če jih razumemo in želimo. Seveda ostaja še »domača naloga«, kot rada govori domača trojka Bratušek, Čufer, Stepišnik. In to so bančno restrukturiranje, pametna mera fiskalne konsolidacije in privatizacija kot normalna oblika korporativnega upravljanja lastniških portfeljev … Toda za zdaj so predlagani vladni ukrepi podobni prejšnjim, še vedno so bolj vzrok kot rešitev krize.

Morda pa bi bilo krščanski občutek krivde treba zamenjati za več strokovne samozavesti in političnega poguma, tako v Frankfurtu kot Bruslju. Podobno bo treba spremeniti tudi retoriko, PR je edino, kar šteje na finančnih trgih. Vse drugo je poljudna proza, nekje med živalskimi popotnicami Netopirja in Krta vrlega F. Erjavca, po katerem se imenuje slovenski »downing street«.