Množični poboji kot matrica

Bernard Nežmah

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Pamflet

Ob peripetijah z izginotjem Hilde Tovšakove je na zahteve pravosodnega ministra Senka Pličaniča po preiskavi odgovornih jadrno odgovoril generalni javni tožilec Zvonko Fišer. V arogantnem duhu je vnaprej zavrnil vse očitke in napadel novinarje, češ da je zadeva v medijih preveč hrupna. Vse bi bilo OK, ko bi mediji ne naredili takšnega pompa.

Princip, ki vlada že desetletja, ko sodniško-tožilske rabote ostajajo nedotakljive. Celo slovita Klemenčičeva KPK si ne drzne obravnavati pravosodnih primerov korupcije. Pred časom se je pojavila afera »Prijatelji v stečaju«, kjer so stečajni sodniki prejemali darila od svojih klientov, katerim so sodili, a si je sodstvo bolj ali manj opralo roke, KPK pa se od zadeve distancira.

Zlom pravosodja se je dogodil že takoj po osvoboditvi 1945, ko so posebne Titove enote na Slovenskem pobile 100 tisoč vojnih ujetnikov tako slovenskega, srbskega kot hrvaškega rodu. Prostega pobijanja tožilstva in sodišča niso preiskovala ne leta 1945 ne nikoli kasneje. Današnji status je splošna vednost o teh pobojih in hkrati nekaznovanost organizatorjev in njihovih eksekutorjev. Stvar ima le status zgodovine. A sporočilo je jasno - najtežjih zločinov in rabot se ne obsoja.

Vzemimo trdo realnost. NLB napoveduje, da bo zaradi milijardne luknje odpustila 700 zaposlenih. Če postavimo, da imajo v povprečju 1.500 evrov bruto plače, bo njihova odpustitev prinesla 1 milijon na mesec, v letu 12 milijonov, v petih 60 milijonov. Skoraj tisoč ljudi bo ostalo brez dela. Zakaj? Pred leti nobena zasebna banka ni hotela financirati Jankovićevega projekta stožiškega stadiona, reč so vnaprej videli tako riskantno, da so odstopili. Toda finančni eksperti v NLB, NKBM in drugih državnih bankah so ji namenili 110 milijonov. Prihranek pri petletni odpustitvi nižjih bančnih uslužbencev je praktično v redu prispevka NLB. Trdo: 700 ljudi, ki izgublja službo, plačuje ceno zgrešenega kredita, ki je ustvaril Jankovićevo zgodovinsko zmago na drugih županskih volitvah. NLB ima seveda še serijo podobnih kolapsov. In odgovor? Množično odpuščanje zaposlenih, brez da bi sankcionirali bančne veljake. Medtem ko tvorci bančnega poloma ostajajo nedotaknjeni.

Nazaj v leta demokratičnega socializma. Po vojni je v razglašeni družbi enakosti obstajal paralelni sistem: običajne trgovine, ki so bile na pol prazne za ljudstvo, ki stoji v vrstah, in posebne za partijsko elito, v katerih se je že takrat dobilo vsa čuda proiz-

vodov. A ne le za začetku: še v osemdesetih je nomenklatura hodila na dopust v hotele na Brionih, medtem ko so množice polnile kampe in sindikalne domove. Toda kaj imajo te stare zgodbe z zdajšnjostjo?

Letalska družba »Adria Airways« je celo v zadnjih letih obširnemu delu izbrancev z Gregorjem Virantom na čelu prodajala letalske vozovnice po smešno nizkih cenah v primerjavi z navadnimi smrtniki. Poseben režim za elito, tržni za preostalo ljudstvo. In rezultat? Podjetje finančno propada, račune pa plačujejo in jih bodo še naprej vsi davkoplačevalci prek proračuna. Stari režim privilegijev partijske elite se nadaljuje naprej. Nastopa kot neka samoumevna naravna pravica, medtem ko govor o enakosti pred zakonom utihne.

Prvi je o tem pisal Milovan Djilas v knjigi »Nova klasa«, v kateri je opisal resnico Titove Jugoslavije, ki sta jo tvorila dva razreda in v kateri je imela partijska nomenklatura serijo denarnih in materialnih privilegijev. Knjiga je izšla v Jugoslaviji šele ob koncu starega režima, pomenljivo - v slovenščino doslej še ni bila prevedena.

Fenomen kastnega sistema niti ni klasični pojem korupcije, je pa od francoske revolucije naprej veljal za vsebino spopada vseh socialnih vstaj. Ljudske vstaje, ki so organizirano izbruhnile v Mariboru, so odnesle župana Franca Kanglerja. Tisoče besnih je bentilo nad skorumpiranim politikom. Toda pred dnevi so napovedali protestni shod v podporo delavcem »Mariborske livarne«. Koliko protestnikov je zdaj prišlo podpret množico delavcev, ki ostaja brez plač in prihodnosti? Koliko piscev, ki po časnikih pledirajo za več solidarnosti, je stalo z njimi na ulicah? Številka je bila komaj opazna - kakih 250 protestnikov, v večini samih livarjev brez medijskih in vstajniških zvezd.

Pred tednom se je v Mariboru ustavila premierka Alenka Bratušek, ne da bi obiskala omenjeno livarno kot nevralgično točko mariborskega propada. Srečala se je z županom, ki ji je skrbno pripravil 35 točk ukrepov, ona pa se je odzvala s formalnimi pozdravi in vero v pozitivno prihodnost. Dopisnik nacionalke Matej Korošec se je odzval z lucidno konstatacijo, da ni povedala nič, in bil za nekaj dni suspendiran. Pod plazom medijskih pritiskov so potem njegov suspenz le umaknili. Očitek njegovih nadrejenih je bil, da je to neprofesionalno, ker da je izrazil osebno mnenje, namesto, da bi poročal. Odmislimo, da njegovo mnenje delijo množice, in da objektivno vzeto to sploh ni komentar, ampak ugotovitev, da predsednica vlade razen kurtoaznih fraz ni povedala nič (vsebinskega). Novinar je izrekel še nekaj, povedal je, da je pred leti ob obisku premiera Boruta Pahorja v istem mestu izrekel, da ni povedal nič pametnega. Eklatanten komentar, osebno mnenje, toda takrat ga nacionalka ni suspendirala. Tak govor je bil takrat običajni modus poročanja. Če hočemo imeti v državi stabilno medijsko perspektivo, potem je ohraniti enake principe poročanja tako pri Pahorju, Janši kot pri Bratuškovi. Če ne, smo spet v Titovi dobi superlativov o velikem vodji.