Spomenik slovenski neumnosti

Bernard Nežmah

21. 6. 2013  |  Mladina 25  |  Pamflet

Medijske hiše na čelu s POP TV so začele množično odpuščati novinarje, namesto običajnih plač pa jim nudijo delo prek pogodb. Zakaj to počnejo? Bi rada ustvarjala boljše vsebine s tem, da bi bolje nagrajevala domiselne in prodorne prispevke? Ne, logika je brutalno preprosta: podjetja s tem znižajo stroške za zaposlene in povečajo dobiček. Vodi jih torej princip, kako čim manj plačati za zaposlene, kajpak ob verovanju, da dobro plačilo ni povezano z boljšim delom.

Konec osemdesetih je bila zlata doba »Mladine«. Časopis je pokal od idej, izmišljeval si je vse mogoče novinarske žanre. Toda hkrati je imel najboljše avtorje na pogodbah, legendarni Ivo Štandeker je takrat slovel kot najbolj plačani žurnalist. Nekoč je v celostranski rubriki narisal majhno črno piko, na dnu strani pa drobno pripisal: glejte v črno točko toliko časa, da boste v njej videli neodvisno Slovenijo. Njegov humor je bil obešenjaški, a ko se je začela vojna in so tanki JLA gazili po slovenskih cestah, je bil med prvimi poročevalci na bojnem polju. Njegove reportaže devastacij so bile pretresljive, a pisane kirurško natančno. Čeravno bogato honoriran, je bival kot apriorni poročevalec in to za vsako ceno. Po končani slovenski vojni je poročal iz obkoljenega Vukovarja, Dubrovnika, na koncu iz Sarajeva, kjer so ga pred natančno 23 leti do smrti pokosili tankovski šrapneli.

Danes postaja novinarstvo poklic podoben prodajalkam v trgovinah in zidarjem na gradbiščih. Z eno razliko: lastniki medijev ne morejo najeti za 4 evre na uro trume ukrajinskih ali bosanskih novinarjev. Ta hip je ovira jezik.

Toda v danem trenutku ne zaznamo organiziranega sindikalnega gibanja, ki bi s svojimi zahtevami in protesti prisilil vlado, da sprejme zakonodajo, ki bi onemogočala sistematično izkoriščanje najetih delavcev in to v vseh panogah. Zahteva po redni plači je danes tisti družbeni minimum, ki onemogoča, da bi lastniki podjetij in menedžment ne kovali dobičkov na račun pavperizacije zaposlenih.

Ob prodaji »Mercatorja« se je s patetičnim glasom oglasil Zoran Janković z besedami, da mu je umrl otrok. Mediji ga še naprej jemljejo resno, ne da bi sploh pogledali, kako je bilo videti rojstvo njegovega »Mercatorja«. Tam na prelomu tisočletja se je vzdignil sindikat v podjetju, ki je zahteval višje plače za delo ob nedeljah in plačevanje vseh nadur. Novi »Mercator«, ki je enormno bogatel, je med drugim gradil na podplačani delovni sili. Toda, kdor bo bral stare časopise, ne bo opazil naslovnic, kjer bi novinarji izpostavili ta novi modus zaposlenih in napolnili časnike s kritičnimi teksti. Po dobrem desetletju te nove gospodarske politike so prišli na vrsto tudi novinarji.

V zadnjem letu so bili osrednji dnevni mediji izjemno angažirani v iskanju napak Janševe vlade. Skoraj dnevno smo živeli v izrednih razmerah, ko je bilo le vprašanje časa, kdaj bo vlada padla. A kaj se je zgodilo po menjavi vlade, ko je oblast prevzela »Pozitivna Slovenija« z Alenko Bratušek?

Pred tednom je vlada prek svojih predstavnikov iz nadzornega sveta NLB odstavila vse tujce, ki so bili priznani eksperti v reševanju zadolženih bank. So mediji pognali orkestrirano večdnevno kritiko na račun novih oblastnikov? Nak.

Pred mesecem in več je gospodarski minister Stanko Stepišnik zagnal z državnim sekretarjem Gašpar Gašpar Mišićem projekt, s v katerem sta se namenila hoditi po državi in dajati državno pomoč podjetjem pred propadom. Začela sta s »Cimosem«, potem pa je vse skupaj potihnilo. Zaradi medijev, ki so projekt ocenili kot nepregledno forsiranje le peščice izbranih zoper načelo enakopravnosti podjetništva? Ne, razlog je bila reakcija evropske komisije, ki ne dovoljuje takšnega gospodarskega rokomavhanja. Mediji takega početja niso vzeli za ostro tarčo kritike.

Pred dnevi je minister Stepišnik obiskal tovarno »Talum« v Kidričevem. Teve posnetki so delovali kot deja vu. Tako kot je nekoč predsednik Tito obiskoval delovne kolektive, tako so novemu ministru pojasnjevali, kaj delajo, ogledal si je tovarno, na koncu pa sklenil, da ima podjetje težave, ker je cena elektrike predraga. Za takšno trivialno ugotovitev je moral oditi na enodnevno službeno potovanje. Pri čemer v državi vlada prosti trg elektrike, kjer cene ne določa vlada s svojimi odloki. So se naj zlile plohe zbadljivih komentarjev? Ne, nič in nič.

V Ljubljani, ki ji vlada »Pozitivna Slovenija«, ta teden tako kot drugod po deželi tolče peklenska vročina. Tam na blizu 35 stopinj neusmiljeno žge sonce. A kaj se pripeti človeku, ki bi naivno stopil proti mestnemu kopališču Iliriji, da se ohladi s skokom v bazen? Na vratih je ugledal napis, da bo objekt odprt 24. junija!???? Kot da bi pozimi pognali žičnice po koledarju 1. januarja, ne glede, da je že na začetku decembra na smučiščih meter snega.

A to so le drobne norosti v primerjavi s projektom TEŠ 6. Številni izračuni so glede na nižjo ceno elektrike razkrili, da bo imela nova elektrarna na letu najmanj 50 milijonov izgube. V desetih letih torej pol milijarde!!!!!!!?

Rezultat poldruge milijarde investicij kaže, da bo prinesel letni sad 50-milijonske izgube. Še pred letom je kraljevalo načelo zdrave pameti, da je zdaj, ko je že toliko vloženega, stvar najbolje zaključiti. Toda hladni izračun pokaže, da je projekt veliko ceneje ustaviti in ga pustiti kot spomenik slovenski neumnosti.

Vendar politična realnost očitno niti tega ne bo doživela, saj se vlada odloča, da je bolje imeti TEŠ 6 za kakršnokoli ceno, po 50 do 100 milijonov leto pa bo državna blagajna raje privarčevala pri plačah, pri varčevanju z obnovo cest, pri zniževanju subvencij za dijaške malice in prehrano …