Rdeča zvezda namesto vsebine

Bernard Nežmah

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Pamflet

Zaradi nastopa praporščakov iz vrst borčevski organizacij NOB je udeležbo na svečanostih ob dnevu državi protestno odpovedala največja opozicijska stranka SDS. Seveda se je hitro razširil glas o izgubljanju časa v neproduktivnih polemikah in nepotrebnih delitvah. Za mnoge je simbol rdeče zvezde simpatičen, saj jih spomina na svetle plati osebne in državne zgodovine.

Pred tednom je skupina državljanov izrazila zahtevo državni administraciji, da ji pomaga najti posmrtne ostanke njihovih prednikov, ki so jih po vojni posebne vojaške enote pobile in zagreble neznano kje. Gesta, ki ni samo slovenska. V Španiji, Argentini in Čilu svojci zahtevajo svojo pravico, da zvedo, kje so vojaške hunte zagreble njihove pobite sorodnike. Stara pravda v imenu človečnosti terja civilizacijsko kulturo, po kateri gre mrtvim pravica do humanega groba.

V Sloveniji živi deset tisoče državljanov, katerih bližnje je partijski režim pokončal, potem pa je do konca osemdesetih s policijskimi enotami stražil celo okolice morišč, na katerih je sorodnikom žrtev prepovedoval prižigati svečke ob Dnevu mrtvih. Rdeča zvezda je zanje boleča travma.

Ta simbol ni bil le ena izmed nedolžnih značk. Vsako leto so ob dnevu državnosti 29. novembra v nekdanji Jugoslaviji množico prvošolčkov povzdignili iz cicibanov v Titove pionirje. Časnik »Delo« je še leta 1980 poročal: »Današnji dan je bil eden najlepših v življenju prvošolčkov. Dež in sneg jim nista mogla skaliti veselja, sreče in še kaj več, saj so se danes pokrili s pravimi partizanskimi kapami, na katerih je blestela petokraka zvezda.«

Jugoslovanski partijski režim je uradno določal, da je najsrečnejši trenutek v otrokovem življenju, ko mu na čelu zasije rdeča zvezda!!!!!!? Danes starši izvajajo celo pravico, da otrok ne bo cepljen, tedaj je bila nošnja rdečega simbola na državni dan predpisana kot najsrečnejši dan!

A režim rdeče zvezde je utelešal oblast, ki ni dopuščala drugačnosti. Pisatelja Vitomila Zupana so konec štiridesetih obsodili na montiranem procesu na desetletni zapor, v deželi rdeče zvezde knjigarne skoraj pol stoletja niso prodajale knjig romanopisca Zorka Simčiča, katerega greh je bil, da je l. 1945 emigriral. Za mnoge je ta rdeči simbol huda travma.

Seveda so v državi mnogi, ki so očarani nad zvezdo, ki jo povezujejo z odporom proti okupatorju. Toda, kaj je državna proslava, če ne trenutek, ko naj bi se zbrali v skupnem slavju vsi, ne glede na politično prepričanje?

Vzemimo, da nekdo organizira proslavo, na katero povabi svoje drage goste. Kaj bo imel v mislih, če ne tega, kako pripraviti vzdušje, ki ne bo žalilo ali žalostilo povabljencev? Sposobnost, da s simboli ne posiljuješ drugih, je osnovna družbena vez, še zlasti na državni slovesnosti. Ob njej pa pogled na zgodovino, ki prepoznava in priznava tudi najtemnejše plati.

Kajpak si velja postaviti vprašanje: kaj ima to s sedanjostjo? Vlada Alenke Bratušek še vedno ni sprejela zakona, ki bi popravil pravno priznane krivice izbrisanim. Minil je rok, ki ga je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice, pa je reč še vedno sredi postopkov. Višina odškodnin je lahko diskutabilna, ne pa neizvajanje odprave krivic državnega nasilja.

Ali smo razen sporadičnih protestnih izjav posameznikov ugledali kakšen množični protest, ki bi od oblasti terjal, da zadevo uredi v predpisanem roku? Ne, tako kot je večina državljanov ignorantna do konsekvenc povojnih pobojev ter enopartijske diktature, je brezbrižna tudi ob tem vprašanju.

Nova vlada, ki je praznovala prvih 100 dni oblasti, je polna samohvale. Premierka Alenka Bratušek se hvali s sposobnostjo, da je spremenila mnenje, in zdaj kot svoj uspeh šteje zapis fiskalnega napravila v ustavo. Ona in njen stranka sta še pred pol leta kot svoj prvi credo postavili nasprotovanje sprejetju te regule, ustanovitvi slabe banke in državnega holdinga, potem pa sta se obrnili in vse, kar je bilo zanju prej črno, je zdaj belo. S političnega stališča gre za fatalno kameleonstvo, saj ustvarja politiko, kjer politični program ne pomeni nič. Še bolj radikalno je to z drugo vladno stranko SD, katere voditelji so vpili, da gre pri prodaji državnih podjetij za veleizdajo, sedaj pa mirno sedijo v vladi, ki je to storila. Minister Dejan Židan je napol jokajoče v oddaji »Pogledi Slovenije« jecljal, kako samo še tokrat, potem pa nikoli več. Stranka izda svoja načela, a se istočasno brani, da je to storila zadnjič. Seveda ima pravico, da nasprotuje prodajanju državnega premoženja, toda od kredibilne stranke bi pričakovali, da svojih nosilnih stališč ne spreminja na vsakih nekaj mesecev.

Vladavina nove premierke sicer poteka kot modni šov. Ljudstvo jo prepoznava po tem, kdaj je oblekla leopardni kostim, kako je bila oblečena pri sprejemu pri papežu, kako je bila v oči njena oblekica ob dnevu državnosti. Ne pa po njenih izjavah in dejanjih. Potem ko po javnih nastopih dolgo ni dajala izjav novinarjem, ampak se jim je molče izmuznila, je ob nedavni tiskovki pobegnila pred vprašanjem novinarja Bojana Travna, ko jo je spraševal o njeni odgovornosti pri prodaji »Mercatorja«. Reč je bila tragikomična: njen tiskovni predstavnik je novinarju vzel besedo, toda prva dama je v hipu odbrzela iz dvorane. Vpeljano pravilo, da ji novinar ne sme zastavljati neprijetnih vprašanj, je ostalo prezrto s strani društva novinarjev.

In zdaj nazaj k rdeči zvezdi. Predsednik parlamenta Janko Veber, ki je grmel z očitkom veleizdaje zaradi napovedi Janševe vlade, da proda del podjetij v državni lasti, je zdaj pozabil na svoja načela. Se mar mož ne bori več za nobeno načelo? Pač, na državni proslavi je pribil, da si rdeče zvezde ne pusti vzeti. Ko torej od politike ne ostane nič, to zakrije s simbolom petokrake.