Grega Repovž

16. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Potrpežljivost

Čeprav ni nobenega res oprijemljivega podatka, da bi bili Slovenci kaj bolj pokvarjeni od drugih narodov, da bi bolj kradli, se bolj izogibali plačevanju davkov itd., vse domače in mednarodne raziskave javnega mnenja zadnjih let izkazujejo javno prepričanje, da gre za eno najbolj pokvarjenih družb. Ne prepričanje tujine, prebivalci Slovenije verjamejo v to. Pa tega ne kažejo podatki o pregonu, kaznovanosti, odkritih kaznivih dejanjih, ki res končno lovijo evropsko povprečje – to kaže javno mnenje.

Kot smo prej živeli v prepričanju, da smo izredni, delavni, pridni in pošteni (in se sploh ni smelo reči, na primer, da lipicanec ni res najlepši konj na svetu), je zdaj obratno: slab, slabši, slovenski. Javno prepričanje je tudi zdaj močno in neomajno. Pa v resnici tudi to, da imamo za vodjo opozicije na sodišču obsojenega človeka, ni v Evropi taka posebnost.

Slovenska javnost rada izpričuje tudi »veliko načelnost« in že najmanjši namig naredi v Sloveniji človeka za malodane obsojenega kriminalca (in z enako mero kakšnemu res obsojenemu vse spregleda). V tej maniri na primer največji dnevnik Delo kot prvovrstno temo objavi navodila, kako izigrati zakon o nepremičninskem davku. Super napisan tekst in na prvi pogled se zdi logično, seveda, to je naloga medija. Ampak pomislimo: če bi na opisani način premoženje na ženo prepisal kakšen politik, bi bilo pa to nezaslišano dejanje, kajne? Pa ni namen obsojati Dela: mimogrede bi se lahko to zgodilo tudi Mladini. A to je ta dvojna morala, to nihanje iz ene skrajnosti v drugo, začinjeno z moraliziranjem.

In mediji smo res najboljši obraz nacije, ne pa politiki. Tajkune v novoslovenskem slogu – torej ljudi, ki so najeli posojila, da bi odkupili podjetje, ki so ga vodili, pa je kriza prekrižala njihove načrte in z njimi potegnila v težave še podjetje – je mogoče najti po vsej Evropi. A v Sloveniji se nam je uspelo prepričati, da so naša nacionalna značilnost. Niso, prav nič poseben ni ta pojav. Kordeže, bavčarje in šrote najdete po vseh evropskih državah. Denar je bil poceni, vera v večno rast neomajna. Za to so podeljevali Nobelove nagrade!

A to ni edino prepričanje o edinstvenosti naše anomalnosti. Tako so po javnem in zlasti medijskem mnenju slabi krediti v slovenskih bankah najslabši slabi krediti v Evropi, slovenski bankirji pa največji barabini. Pa niso. Povprečni so. In krediti in tisti, ki so barabini.

Od kot to neverjetno prepričanje, da je vse slovensko tako drugačno, izjemno, danes v pozitivnem smislu, jutri v negativnem? Mar ni druga stran tega morda tudi prepričanje, da je prav ta kos Zemlje najlepši? Mar ni druga stran tega tudi kovanje športnikov v nebo do prvega poraza, ko se z njimi obračuna brez milosti? Nobene empatije, s kolom po glavi. In ne nazadnje: mar ni del tega dejstvo, da je v času vstaj organizatorje podpiralo neverjetnih 80 odstotkov prebivalstva, danes, ko se organizirajo v stranke, pa so njihova dejanja pričakana z zmrdovanjem in celo ignoranco? Tu velja ponoviti stavek, ki ga je v prejšnji Mladini zapisal N’toko: »Sploh ne vem več, kdo je bolj zoprn, načelni simpatizerji vstaje ali njeni goreči nasprotniki. Vedno ista vprašanja, le da eni sprašujejo v razočaranem tonu, drugi pa v privoščljivem.« Že dolgo ni nihče postavil tako jasne diagnoze.

Če bi govorili o človeku, ki tako radikalno spreminja svoja stališča, od popolne predanosti in ljubezni do prezira in sovraštva v naslednjem trenutku, bi ga razglasili za neuravnovešenega. Koliko pričakovanj javnosti in medijev je bilo položenih v nova gibanja, pa ni nobene popustljivosti zdaj, ko jim je uspelo narediti naslednje korake. In v teh dneh je Slovenija prav čakala poročilo Evropske komisije, zadnjo obsodbo, ki nas bo postavila pred dejstvo, da moramo zaprositi za mednarodno pomoč, zadnji pečat, da smo narod nesposobnih in pokvarjenih. In ko se to ni zgodilo: je mar kdo rekel, da je vesel, da smo se tej torturi vsaj za zdaj izognili?

To so vprašanja, ki si jih je treba postavljati. Pa ne zato, da bi obsojali. Samo še tega nam je treba. Tudi to nihanje je treba postaviti v kontekst. Situacija, v kateri smo se znašli, je res shizofrena in izčrpavajoča. To stanje ne traja od začetka krize, ampak je ta nacija že dolgo v posebnem stanju, vsaj od sredine 80. let. In danes ni nič manj zapleteno. Na eni strani tako vsi vemo, da je izpolnjevanje zahtev Evropske komisije nevarno početje, saj je varčevanje doslej naredilo predvsem veliko škode v kriznih državah, na drugi strani pa prav ta bruseljska birokracija s svojimi ocenami lahko dotolče državo, saj ji sledijo potencialni posojilodajalci. Enako velja pri ocenjevanju novih gibanj: ni vse dobro, kar naj bi bilo novo, niti ni vse slabo, kar naj bi bilo staro. Ni enoznačnosti, ni preprostih rešitev, ni hitrih sprememb. Lahko pa se stvari poskušajo realno ocenjevati. Mirno in realno. Potrpežljivo.