Grega Repovž

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Obrat v glavah

Ko je ta teden evropska komisija objavila svojo oceno za Slovenijo za leti 2013 in 2014, je ta podatek v medijih zasedel neprimerno manj prostora in zbudil manj zanimanja kot na primer rušitev nezakonito zgrajene hiše v Bohinju. Tudi v zavest javnosti ni prišel. Letos naj bi se po ocenah Banke Slovenije, evropske komisije in državnega urada za makroekonomske analize slovenski BDP zmanjšal za 2,4 odstotka (če kot srednjo mero vzamemo oceno makroekonomskega urada).

A ta številka se vedno vidi tudi v drugih, v tistih, ki jih vsi čutimo: zaposlenost se bo letos zmanjšala še za 2,3 odstotka, brezposelnih bo na letni ravni do konca leta deset tisoč več, povprečne plače bodo do konca leta nižje za 2,5 odstotka. In tako dalje. Z drugimi besedami: današnja frustracija, tako vseprisotna, ne izvira le iz morebitnega nezadovoljstva z oblastjo (ali pa kar z državo), ampak izhaja iz otipljivega dejstva, da se kljub krutemu padanju iz preteklih let padec v Sloveniji še kar nadaljuje. Toda edini način, da se nadaljnjemu padanju izognemo, je v resnici skrit v glavah.

V prejšnjem odstavku smo podatke namenoma predstavili na način, kot so jih malodane vsi mediji. A podatke o položaju Slovenije je mogoče brati tudi drugače – in videti drugače. Tako državni urad za makroekonomske analize, evropska komisija, Banka Slovenije in najboljši ekonomski inštitut v Sloveniji EIPF sicer napovedujejo, da bo naša država letos še naprej padala, vsi pa napovedujejo tudi konec padanja leta 2014, leta 2015 pa že rast BDP-ja. Po njihovih napovedih naj bi se BDP leta 2014 znižal le še za slab odstotek, leta 2015 pa že vsi pričakujejo rast, sicer minimalno, do pol odstotka. Prav tako na primer urad za makroekonomske analize napoveduje, da se bo leta 2015 zmanjšala brezposelnost. Slovenija ima pred sabo torej le še dobrega pol leta zaostrovanja, potem pa se bo – spodbujena s tujo rastjo – začela pobirati. Obeti so dobri, to kaže kar nekaj kazalcev. Izvoz stabilno narašča že več mesecev. Dinamika trošenja se je (po EIPF-ju) začela obračati navzgor, izvozna dinamika je že enaka izvozni dinamiki v EU, celo pri prebivalstvu se krepi trošenje za trajne dobrine. Navsezadnje, podatki, ki jih je zbral EIPF, kažejo na primer izboljšanje v prometu na Brniku in v Luki Koper, kar je pomemben kazalec. Tudi davčni donosi države so se začeli izboljševati. Obrat se ne bo zgodil v trenutku, ampak ga bodo povzročila prav obrnjena gibanja na vsakem izmed področij. In seveda percepcija teh gibanj.

To, da bo država nekoč izšla iz krize, bo pač treba začeti verjeti. Verjeti bodo morali začeti v podjetjih, v bankah (da bodo začeli verjeti podjetjem) in seveda bo to moralo začeti verjeti predvsem prebivalstvo. Kdaj se je poraba prebivalstva za netrajne dobrine v Sloveniji najbolj zmanjšala? Prav strmoglavila je, ko je zadnja Janševa koalicija junija lani sprejela zloglasni ZUJF in tako prestrašila nacijo, da so ljudje v strahu radikalno zmanjšali porabo. Janševa vlada – vsi resni politični in ekonomski analitiki so jo rotili, naj tega ne počne – je s tem naredila škodo, neprimerno večjo od sredstev, potencialno privarčevanih s tem zakonom. A ni namen brcati v mrtvega konja – le ponazoriti, da velja enako tudi v nasprotno smer. Zato pri izhodu iz krize pravzaprav gre. Če se sedanja vlada ne bo odločila za kakšne večje nepremišljene ekonomske poteze, je izhod iz krize vse bolj vezan na premik v glavah.

Ta premik je težko doseči – sploh, ker se zdi, da Slovenija naravnost uživa v samopomilovanju in prikazovanju razmer kot črnih in še bolj črnih, mediji pa pri tem občutijo prav poseben užitek. Še več: mar ni celo samoniklo protestniško gibanje samo sebi začelo nastavljati prav to izkrivljeno ogledalo, začelo uživati v tem, da svoje uspehe prikazuje kot neuspehe, da prav išče in razkazuje svojo šibkost? Mar je treba res vse pokopati, vse spremeniti v pepel, je to edina dejavnost, v kateri se lahko izkažemo?

Izhod iz krize je v resnici dejanje nekakšne nacionalne enotnosti in solidarnosti – naj se sliši še tako zaprašeno. Je recimo trud, da kupuješ čim več slovenskih izdelkov. Ne moremo pričakovati, da se bo država pobrala, če se ne zavemo, da je to povezano tudi s porabo tistega, kar proizvedemo za domači trg, izdelkov in storitev. Tisti, ki lahko, bi nase morali prevzeti tveganje, da verjamejo, da je konec. In se začeti tako vesti. Dokler bo celotna nacija okamnela in v grozi, bomo težko doživeli premik. Saj je padec zdaj manjši, kot je bil ob osamosvojitvi, so bile pa takrat razmere v glavah drugačne.

A znaki, da se tudi nacija tega ne gre več, so. Ne le statistični. Letos se je pojavilo toliko malih in malo večjih pobud, od prodajalcev breskev do mladih inovatorjev, ki verjamejo v uspeh in se ne dajo več trapiti s črnogledostjo. In vsi so bili sprejeti z odprtimi rokami, tudi v medijih. To kaže, da to ozračje ni toliko proizvod ljudi samih, temveč bolj politike, katere moč pa je v resnici veliko bolj omejena. Seveda se politiki napihujejo, dajejo občutek, da je vse, kar se je zgodilo in se bo zgodilo, vezano na njihove odločitve. Žal se tudi prebivalci vedemo, kakor da je v njihovih rokah več, kot je njihov dejanski domet. Zato bi jih bilo treba tudi v glavah postaviti na stranski tir.