Naprej v srednji vek

Bernard Nežmah

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Uvodnik

Potem ko je pod pritiski medijev in večine poslanskih skupin odstopil gospodarski minister Stanko Stepišnik iz vrst PS, se je le v tednu dni zgodba ponovila. Infrastrukturni minister Samo Omerzel je v času ministrovanja kanil za svoje podjetje dobiti lepo posel Darsa, po medijskemu razkritju pa se je oglasil njegov predsednik DL Gregor Virant in postavil: ali posel ali ministrovanje. Čeravno se je minister po pozivu umaknil iz poslovanja z državno firmo, je očitno, da je za vlado Alenko Bratušek značilna neznosna lahkost ministrovanja, kjer se člani vlade obnašajo, kot da je samoumevno, da na račun njihovih ministrskih funkcij vzporedno služijo še njihova podjetja.

Priti v vlado postaja enačaj z - priti do plena. To, kar preseneča, je dejstvo, da se te rabote končajo šele z medijskim razkritjem, medtem ko za druge člane vlade takšno ravnanje pred tem sploh ni sporno.

Nad korupcijo v vladi torej v prvi vrsti bdijo mediji. Ne pa razvpita KPK. To komisijo kot tudi njenega predsednika Gorana Klemenčiča odlikuje promptnost, saj na izjave politikov, ki so kritični na njen račun, odgovori z ostro diskvalifikacijo že isti dan. Naj si bodo politiki SLS v zadevi Stepišnik, minister Karel Erjavec ob odstopu ministra za zdravje in opozarjanju na korupcijo lobistov v zdravstvu, ali pa Janez Janša v zvezi s tožilsko preiskavo njegove družine. V primerih, ko je v igri imidž KPK, so njeni vodje bliskoviti. Že pol leta pa je od tega, kar so mediji objavili primer ministra Gregorja Viranta, ki je dolgo letal z državnim letalskim prevoznikom AA po cenah, krepko nižjih od uradnega cenika. Tu pa KPK deluje s hitrostjo vrtnega polža. Kot da ni volje, energije in motiva, da bi o zadevi presodila.

Transparentnost delovanja institucij je seveda prvi pogoj, ki onemogoča korupcijo. Še najbolj transparentno je delo skupščine, kjer so argumenti in govori poslancev prek televizijskih prenosov na očeh javnosti. Predsedniku Janku Vebru tako na misel ne pride, da bi prepovedal snemanje.

Toda v drugi skupščini na ljubljanskem magistratu je župan Zoran Janković zadnjič prekinil sejo, ker je opozicijski svetnik Jernej Pavlin prišel na sejo s kamero v roki. Ideja, da bi meščani prek posnetka izvedeli, kako poteka seja njihovih izvoljenih predstavnikov, je za mestnega glavarja postala nezdružljiva z demokracijo. Toda, ko je mestni svetnik Jernej Pavlin prišel na naslednjo sejo, so ga pred vrati magistrata pričakali varnostniki in mu niso pustili vstopa na zasedanje. -??????????????????

Ekipa Zorana Jankovića je svetniku vzela pravico, da v skupščini zasede svoje svetniško mesto. Celo v skupščini, ki jo je vodil legendarni France Bučar, ki je poslancu Vitomiru Grosu zabrusil, da pri njem ne bo afen guncal, se ni dogodilo, da bi ga pred naslednjo sejo pričakali redarji in mu ne pustili vstopiti.

Preprečitev poslancu ali svetniku, da bi sodeloval na seji, zadane sam temelj demokracije in pomeni nevarni razmah avtokracije. Župan Janković je razsodil, da njegov opozicijski kritik ne sme opravljati svoje funkcije! A to ni storil niti z aktom, ampak prek ustnega navodila varnostnikom. Kot da imamo mestnega šerifa, ki po svoji volji odloča o izključitvi enega izmed izvoljenih svetnikov.

Samodrštvo, ob katerem bi pričakovali salve kritike in protestne nastope vseh teoretikov politične demokracije.

Kdaj človek potrebuje nekaj distance, da mu stvari postanejo jasnejše. V jugoslovanski skupščini se je leta 1928 dogodil oster besedni spopad med koalicijskimi poslanci in opozicijo, v katerem je poslanska večina na glasovanju sprejela sklep, po katerem je osem opozicijskih poslancev izključila iz treh sej. Ti so seveda prišli na naslednjo sejo, kjer pa so jih pričakali orožniki in odnesli iz dvorane. Kaj je takrat poročalo liberalno »Jutro«? V izdaji desetega junija je izšel naslovni članek »Oborožena žandarmerija nosi poslance iz parlamenta«, ki se je začel z besedami: »Nasilje kleroradikalne vlade g. Vukičevića je doseglo vrhunec. Lotilo se je izvrševalcev ljudske volje, meče jih z žandarmerijo iz zbornice, da bi preprečilo upravičeno kritiko … Takega sredstva, ki po svoji brutalnosti spada globoko v srednji vek, se danes lahko poslužujejo samo vlade, ki jim je institut poslanske nedotakljivosti prazen zvok …«

Toda izključitev poslancev so v kraljevini Jugoslavije izpeljali vsaj na formalnem glasovanju, medtem ko Jankovićeva vladavina to opravi kar z ustnim poveljem varnostnikom!

Princip parlamentarne demokracije prinaša svobodno tekmovanje idej v skupščinah, ki pa ga nonšalantno krši ljubljanski glavar. A na ta isti način onemogoča tudi ekonomsko demokracijo, po kateri imajo na trgu pravico nastopati najrazličnejša podjetja. Ravnokar je potekala enourna protestna stavka, ki jo je pripravila Lekarniška zbornica Slovenije. Protestira namreč zaradi dejstva, da je občina Postojna mimo javnega razpisa podelila koncesijo Lekarni Ljubljana. V čem je tu problem, da bo poleg Kraške lekarne zadaj v Postojni odprla vrata še ljubljanska lekarna? Ali ni to gesta pluralnosti?

V glavnem mestu poznamo praktični monopol Lekarne Ljubljane, ki je posledica sistematičnega onemogočanja konkurence. Mestna oblast, ki podeljuje lekarnam koncesije, ima sama finančni interes, da favorizira samo sebe prek mestne lekarniške družbe. Kje je tu varuh konkurence, kje predsednica vlade, ki je po funkciji ta, ki naj bi skrbela za svobodno delovanje podjetništva?

Slovenija se je pred leti vključila v EU, ki deluje na temeljnem postulatu svobodnega trga, sama pa v primeru lekarništva vpeljuje srednjeveško cehovstvo.