Čakajoč odrešitev

dr. Bogomir Kovač

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Ekonomija

V petek naj bi se zgodil toliko pričakovani veliki dan D, ko naj bi slovenske oblasti obelodanile obseg in globino slabih bančnih terjatev. Numerološko reči ne bi mogle biti boljše, 13. 12. 2013, na črni petek, kot se spodobi za vse velike finančne krizne spektakle. Toda v zmedi strateškega komuniciranja, ki je vseskozi sejala negotovost in paniko, doma in v tujini, se je sfižila celo ta namera. Četrtek pač ni petek. Toda oba »stresna« dneva in vsa ta finančna norija z »blitzkriegom«, bosta vendarle prinesla olajšanje, sporočilo, da Slovenija začenja sanacijo bank. In da bo morda tudi EU s tem primerom bližje boljšemu razumevanju svoje bančne reforme.

Nesporno je sedanja velika recesija v veliki meri spremenila poglede na vlogo fiskalne in monetarne politike. Na eni strani vemo, da je prehitro varčevanje poglobilo recesijo, povečalo brezposelnost in nevarnost deflacije. Na drugi strani je monetarna politika obtičala v likvidnostni pasti in dolžniški krizi. Zdi se, da sta ključna hitro očiščenje in rekapitalizacija bank. V ZDA so to storili pravočasno in temeljito, EU pa bančno unijo poganja pet let po krizi. Tu je sedaj v modi prepričanje, da moramo banke reševati bolj z lastniškim kapitalom kot z reševalnimi operacijami ECB in davkoplačevalskim denarjem.

Slovenija je dober primer teh zadreg. Naša posebnost ni bančna kriza, ki pretresa tudi druge dele EU. Težava je, da so osrednje banke seveda državne, podjetja nadpovprečno zadolžena in da BS, vlada in bančni menedžerji vsevprek zamujajo z ukrepi. Zato so postopoma postale edine možnosti odvod slabih terjatev na posebno institucijo (»slabo banko«), radikalno čiščenje kreditnega portfelja bank, sistemska razdolžitev podjetij ter njihova skupna privatizacija. Tako je postalo reševanje bank ključni vzvod za rešitev gospodarstva in države, toda pot ni niti preprosta niti poceni.

Za prvi zaplet je sredi leta poskrbela EK, ki je zahtevala ponovni pregled kakovosti aktive bank in stresnih testov, ki jih bomo leta 2014 zaradi ECB še enkrat ponovili. Danes je za nami pet mesecev zamud, transakcijski stroški sanacije so višji, sklepi pa podobni domačim presojam. EU je hkrati pogojevala spremembo bančne zakonodaje, ki uzakonja konfiskacijo lastnikov delnic in podrejenih obveznic ter uvaja revolucionarno pravo sanacijskega menedžmenta s strani BS in MF. Direktorat za konkurenco pri EK dejansko določa, do kam lahko segata državna dokapitalizacija in preknjižba državnih obveznic v bančne bilance. Skratka, bančno sanacijo v Sloveniji upravlja Bruselj, odgovornosti in stroški pa so naši.

V vseh teh mesecih se je nenavadno stopnjevala psihoza tega »velikega poka«. Strateško komuniciranje BS, vlade, bančnih vodstev, pa tudi mnenjskih voditeljev, časnikov in tudi ekonomistov je bilo katastrofično in katastrofalno. Finančnih poslov se od nekdaj drži psihologija skrivnostnosti in maničnega, hkrati pa vse temelji na zaupanju in kredibilnosti in to nam je pri nas uspelo porušiti. Ne zaupamo bankam, niti več BS, kaj šele evropskim institucijam. Nikjer ni bilo videti konca špekulacijam glede številk spornih terjatev, obsega dokapitalizacije, vrednosti prenosov na DUTB …, zadnji teden so olje prilivali borzniki, celo tožilci in NPU so javno potarnali, da ne morejo prek zidu bančne tajnosti. Dejansko pa sta vsa računovodska mašinerija in skrivnostna metodologija scenarijev slabitve terjatev podrejeni zunanji politični presoji, koliko in do kam zmorejo Slovenija in njene banke. Na našo srečo si EU ne želi sesutja sistema zaradi slabih pet milijard evrov, kolikor je načrtovan finančni okvir te slovite operacije prenosov na DUTB in dokapitalizacije bank.

Slovenija je del evropske sanacije bank. Njena cena bo visoka, ne pa najvišja. Reševanje je končno steklo, ni perfektno, je pa odrešujoče.

Enako čudaška je tudi manira, da se mora vse po pričakovani objavi testov zgoditi čez noč. Po četrtkovi seriji uradnih usklajevanj vlade, BS in parlamenta glede sklepov in ukrepov, kjer BS prevzame vse niti upravljanja v svoje roke, naj bi bili bilančni prenosi in dokapitalizacije izpeljani v spektakularni akciji, tokrat pod krinko umirjanja špekulacij, ki smo jih sami zasejali. Vse, kar potrebujemo, je kredibilna pojasnitev reševalnih korakov, ki bi morala zadovoljiti visoka pričakovanja doma in tujini ter pomiriti različne javnosti, zlasti varčevalce in investitorje. Vse drugo je proces, ki zahteva skrbne izvedbene korake, brez hitenja in novih pravnih napak, predvsem glede konfiskacije lastnikov delnic in podrejenih obveznic.

Čudežev ni pričakovati. Španske in tudi druge evropske banke so večinoma očiščene in dokapitalizirane, pa kreditni krč ne pojenja, ker ni potrebnega zaupanja in odrešujoče gospodarske prenove. Hitenje z dokapitalizacijo je smiselno zgolj zaradi zaključnih bilanc bank, še pomembneje pa je, kako razdolžiti in prestrukturirati podjetja, da bodo najemala nove kredite in vračala stare. Brezglavo hitenje je tukaj neproduktivno. DUTB mora vse korake delati skrbno in premišljeno, potrebujemo kredibilno institucijo, ki bo delovala vsaj deset let.

Stara danajska privatizacija se je izpela. Če iščemo krivce za sedanji polom, potem je to najprej logika finančnega kapitalizma, slabe odločitve lastnikov ter menedžerjev, izprijenost in nesposobnost politikov so samo povrhnjica, potrebno iskanje odgovornih pa del problema in ne odrešitev. Nihče ni doslej dregnil v sporne finančne instrumente, sivo in tvegano investicijsko bančništvo, večne finančne oaze in davčne amnestije. Tudi želeno povečanje bančnega kapitala (v sloviti Modigliani-Millerjevi formuli) zato zgolj zvišuje stroške kapitala in kreditov, ne povečuje pa rasti in zaposlenosti.

Slovenija je del evropske sanacije bank. Njena cena bo visoka, ne pa najvišja. Reševanje je končno steklo, ni perfektno, je pa odrešujoče. Na prave odrešenike pa bo treba še počakati.