Joe, tudi to je Slovenija

Vlado Miheljak

24. 1. 2014  |  Mladina 4  |  Dva leva

You don’t need a weather man
To know which way the wind blows.
— (Robert Allen Zimmerman: Subterranean Homesick Blues)

Ne vem, kdo ima večjo smolo. Ali Joseph Mussomeli s Slovenijo ali Slovenija z njim. Vsekakor je šlo za spodletelo srečanje. Slovenija in Mussomeli sta kot tista ljubimca v holivudskih limonadah, ki vzajemno hrepenita in se nenehno iščeta, a gresta vedno eden mimo drugega, se za las zgrešita. In namesto romantične ljubezni se kot nadomestno zadovoljstvo oblikujejo nepristna partnerstva.

Mussomeli se tako druži s politično kompatibilnimi ljudmi, ki marajo ameriško avtoritarno arogantno, nasilno in dominantno politiko, ki jim je mentalno blizu, a so nevedni in polni predsodkov do tega, kar daje velika država najboljšega na področju kulture in umetnosti: urbanega izraza, arhitekture, slikarstva, fotografije, filma, književnosti itd. S svojimi političnimi prijatelji in somišljeniki se pač ne more pogovarjati ne o Robertu Zimmermanu in ne o Bobu Dylanu, ne more jim povedati nič o kompleksnem političnem kontekstu in ozadju njegove znamenite pesmi iz sredine šestdesetih let. Ne more z njimi brati, gledati, poslušati ne Milesa in ne Angele Davis, ne Andyja Warhola in ne Jacksona Pollocka, ne Franka L. Wrighta in ne Freda Wrighta, ne Paula Austerja in ne Louja Reeda, ne Denisa in ne Edwarda Hopperja, in tudi ne Spika Leeja. No, morda pa bi si skupaj na skrivaj lahko ogledali Pamelo Lee Anderson in še kakšno trdoerotično parodijo na republikanko Sarah Palin.

Mussomeli je nekoč izjavil, da kot veleposlanik predstavlja oči in ušesa predsednika. Glede na njegove izjave srčno upam, da ne tudi ust. Kajti s svojimi številnimi in neobvladanimi izjavami in ocenami je spravil ameriško slovenske odnose na najnižjo točko v celotni zgodovini.

A vendar. Težko bi to na kratko pojasnil, a Mussomeli mi je ne glede na vse po svoje simpatičen. Pač spadam v generacijo (navsezadnje sem bil v osemdesetih soustvarjalec uporne in provokativne Mladine!), ki so ji ljubše provokacije kot uglajenost, ljubša neposrednost kot figa v žepu. A problem je, ker kot tak opravlja pomemben poklic, ki ni prav nič kompatibilen z njegovo nravjo. Namreč, poklic profesionalnega diplomata. Ste kdaj slišali veleposlanika kakšne druge dežele, da bi izjavil podobne stvari o deželi gostiteljici? Ali tudi, da bi kakšen ameriški diplomat denimo v Berlinu, Parizu ali kakšni drugi evropski prestolnici govoril tako prostodušno kot veleposlanik Mussomeli v Sloveniji o Sloveniji? In ostal nedotaknjen.

Mussomeli kot veleposlanik ima enak problem, kot ga imajo nasploh Združene države. Namreč, ponesrečeno izbirajo partnerje, zaveznike, sogovornike med faloti, bleferji, konvertiti in neredko tudi koruptivnimi politiki posameznih dežel. Pa naj bo to Irak, Afganistan, Ukrajina, Gruzija … ali Slovenija. Od takih dobivajo ocene, ki ameriške stereotipe in predsodke zgolj utrjujejo. Tako veleposlanik, ki ne razume evropske demokratične tradicije, v kateri v demokratičnem kompetitivnem ritualu lahko sodelujejo vse stranke in interesne skupine, ki so zavezane ustavnosti, zmerja nove leve stranke kot jugonostalgične. Čeprav je jugonostalgija svobodna drža in izbira, ga je vendarle treba podučiti, da je bil zadnji politični jugonostalgik Warren Zimmerman, ki je ob podpori zunanjega ministra Jamesa Bakerja sodeloval pri prizadevanjih, da bi za vsako ceno preprečili razpad države, ki že dolgo ni več delovala, in je zato soodgovoren (no, ne tudi sokriv!) za kasnejša krvava razhajanja. Mussomeli ne razume, da (po ameriško približno) deset smrtnih žrtev v operacijah osamosvajanja ni slabo, ampak dobro. Eden redkih trenutkov v zgodovini, ko smo delovali dovolj modro in taktično, da smo se izvlekli iz krvave rihte, ki je dokončala Jugoslavijo. Veleposlanik tudi ne razume, da močni sindikati niso slabost, ampak porok stabilnosti socialne države. In socialna država ni samaritanski občutek za reveže, ampak zavestna družbena pogodba o solidarnosti. Ameriški veleposlanik se tudi hudo moti, ko govori, da v Sloveniji 50 let po vojni nismo na glas govorili o spravi, pobojih, se šli brezobzirne kritike enopartijskega sistema. Če bi veleposlanik poznal literaturo, film, esejistiko in teorijo predosamosvojitvenega obdobja, Mladino v osemdesetih, Tribuno že veliko prej, bi vedel, da to ne drži. To so mu povedali tisti, ki si te pravice niso vzeli, ki so oportuno molčali, ko je bilo treba kričati, ali predstavljali celo drugo stran in so zato zdaj bolj glasni.

Predvsem pa ima napačno predstavo o Sloveniji dveh polovic. Kar se tiče temeljnih družbenih vrednot in orientacij, odnosa do preteklosti, odnosa do socialne države … nikakor ne gre za dve približno enaki polovici. Naj pogleda predsedniške volitve, denimo za leti 2007 in 2012. Leta 2007 je Danilo Türk premagal v drugem krogu Lojzeta Peterleta z 68 odstotki proti 32 odstotkov. Leta 2012 je Mussomelijev politični prijatelj Zver dobil še manj – le 24 odstotkov glasov, v drugi krog pa sta šla dva leva kandidata. In na predsedniških volitvah se meri predvsem odnos do vrednot.

Mussomeli pravi, da bodo »20. marca na steni veleposlaništva odkrili ploščo, ki bo posvečena vsem žrtvam totalitarnih režimov. Spomnili se bomo tistih, ki so se borili proti nacistom, in tistih, ki so se borili proti komunizmu«. Menim, da bi na pročelje stare vile, ki so jo pri obnovi, mimo vseh pravil stroke, olepšali v tipičnem »ameriško-renesančnem« slogu, bolj sodila imena kot Dresden, Hirošima, Nagasaki, seznam do smrti izstradanih nemških vojnih ujetnikov, pa Hanoj, My Lai, pa Bagdad, koncentracijsko taborišče Guantanamo, pa civilne žrtve brezpilotnih letal v Afganistanu … A če se že gredo slovenske sprave, naj naredijo predstavo do konca. Naj si ob otvoritvi podata roko in se objameta ameriška prijatelja, klerikalec Lojze in boljševik Ivan. Slednji je sicer medtem zamenjal firmo, ne pa tudi boljševiških metod, zato bi bil za spravno slovesnost nadvse primeren lik.