Panika v politični maneži

Vlado Miheljak

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Dva leva

»V strankarski demokraciji veljajo pravila. Stranke predlagajo svojega kandidata ali nekoga, ki jim je blizu. Nikakor pa ni logično, da se predlaga nekoga, ki predstavlja novo stranko, ki nastaja na novo. To je popolnoma skregano s kakršno koli higieno v političnem prostoru. …. Vlada s tem vzame kredibilnost. Vlada se ne more ravnati po diktatu ulice. Vlada ne more na tak način reševati svojih težav in utiševati kritik.«
— Lukšič meni, da se politika ne sme ozirati na mnenje ulice

»A shame Nova Slovenija, once again. Ob tem pa še neumestni izgovori na AK.«
— JJ je tvitnil, da je sramota glasovati po svoji vesti

»Meni je žal, da je predsednik SDS na takšen način izpostavil NSi, jo obdolžil, češ da je to sramota. Jaz sem nad tem šokirana, kajti glede na to, kaj se je vse predsedniku SDS dogajalo v zvezi z različnimi očitki, nikoli nisem dala nobene izjave, da je to sramota za največjo opozicijsko stranko, pa so to neprimerno drugačna dejanja kot glasovanje ene stranke.«
— Ljudmila Novak meni, da ni prav huda sramota biti junak črnih kronik

Krasno. Medtem ko se gasilci, civilna zaščita, vojska in tisoče prizadetih občanov borijo z morda najhujšo vremensko ujmo vseh časov, da bi zagotovili oz. obnovili vsaj temeljno dobrino sodobnega časa – elektriko, se boljševik Janša, sledeč modrosti velikega učitelja, ukvarja z drugim pogojem razvoja – z opismenjevanjem svojih partnerjev.

Partnerjev? No, ta čas bolj sovražnikov kot partnerjev. In tako je vedno, ko so ali pred durmi volitve ali ko ga kakšna partnerska stranka dohiteva ali celo prehiteva po desni. S (politično) levico sicer JJ bije nenehni ideološki in kulturni boj, a pravo, nadideološko, osebno sovraštvo tli predvsem v odnosu do potencialnih partnerjev. Politična Slovenija je pred evropskimi volitvami, ki sicer ne vplivajo na razmerje sil na domači politični sceni, a na simbolni ravni so še kako pomembne, saj so psihološko pomemben test razpoloženja pred državnozborskimi volitvami, ki so tudi ob rednem izteku sedanje legislature blizu. Še vedno pa obstaja tudi možnost, da bo prišlo do predčasnih volitev. Zato je za Janšo več kot ogrožajoče, da razmišljata o skupnem nastopu NSi in SLS. To bi bil po neslavno propadlih poskusih združevanja ljudsko-krščanskih potencialov leta 1999/2000 najpomembnejši politični dogodek na slovenski desnici. Sedaj se Bogovič in Novakova spogledujeta spontano, torej drugače kot leta 1999, kot sta se »pod prisilo« velikih avtoritet krščanske desnice združevala Lojze Peterle in Marjan Podobnik. Po mukah so kot rešilno tretjo osebo izvolili naivnega poštenjaka Zagožna, ki pa so ga potem pod kuharskim vodstvom JJ predelali v obrok hitre prehrane. Posledice so znane. Namesto velike sinergije je še isto leto (2000) sledil največ poraz desnice v celotnem poosamosvojitvenem obdobju. Nedvomno bi tokrat združitev, ob dobro premišljeni izbiri predsednika ali kolektivnem predsedovanju, pripeljala do dolgoročnejše preobrazbe političnega zemljevida. Morda ne toliko v razmerju sil politične levice in desnice, ampak znotraj desnega pola. In to je resnični problem, ki Janšo sili v (samo)morilski pohod. Vsak, ki vsaj malo pozna zakulisje, ve, da so arhivi zgolj paravan, španska stena, za katero se zakriva resnični vzrok besa JJ. Pa imajo tokrat načrti združitve krščanskih in ljudskih potencialov boljšo konstelacijo planetov kot leta 2000? Načeloma da. Namreč, tokrat ima Janša preveč svojih problemov, da bi resnično lahko ogrožal krščansko-ljudsko združevanje ali skupno nastopanje. A problem ostaja. Znotraj NSi. Za eks-obrambnega ministra Hojsa se sicer ve, da je Janšev človek v NSi (česar tudi ne skriva), a resnični problem zna biti predvsem Lojze Peterle. Kar je nelogično. Namreč, prav on je znotraj moštev NSi in SLS doslej najbolj izkusil maščevalno slo JJ. A prav Peterle je že napovedal rušilne manevre v NSi, ki gredo v prid Janši, ko je sredi vojne vihre med Novakovo in JJ povedal, da nasprotuje zakonski rešitvi, ki otežuje raziskovanje delovanja Udbe ter izenačuje storilce in žrtve. Odnos do totalitarnega režima pa da je bistven za verodostojnost stranke. In pri tem pomenljivo pripomnil, da tudi na evropskih volitvah. Tudi ob upoštevanju frustracij nerealiziranega predsednika NSi je situacija psihološko zapletena in zanimiva. Približno tako kot pedofilija tistega, ki je bil v mladosti sam žrtev pedofilije.

Če se je včasih politična levica redila na račun prepirov na desnici, pa sedaj z njo tekmuje v samodestruktivnosti. Situacija na levici resnično ni nič bolj rožnata kot na desnici. Po eni strani je Pozitivna Slovenija popolnoma razglašena in zmedena. Izgubljena v (političnem) vesolju. To dokazuje dilema, ali vstopiti v liberalno ali socialistično evropsko povezavo (Alde ali S&D). Kar je približno tako, kot če bi vegetarijanec omahoval med sojinim in govejim zrezkom. Dilemo je potrdila tudi Bratuškova: »Po moji oceni, to je moja osebna ocena – mislim, da bi pasali kar k obema.«

A resnično vojno proti vsem in z vsemi na levici bije predsednik SD Igor Lukšič. Ne samo, da je militariziral nekoč razmeroma umirjen retorični slog na levici s higiensko-čistilnimi vložki in okraski, ki bi se jih sramoval še Janez Janša, ampak je vpeljal tudi popolnoma nov slog neskrupulozne politične kalkulacije. To se je nazorno videlo ob rušilnem manevru ob predlogu Šoltesa za ministra za zdravje. In še bolj v kar eksplicitno sovražnem odnosu do novih levih strank.

Prvaka po projekcijah (trenutno še) največjih strank opozicije in koalicije imata ob vseh slabih okoliščinah vsaj eno dobro. Namreč trpežno volilno telo. Da ne rečemo kaj tršega.