Pozor, hud Zmaj

Vlado Miheljak

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Dva leva

Politika v imenu ljudstva izvaja nasilje nad ljudstvom. Poglejmo, kaj je ostalo od lanskih vstaj. Kriminalizacija vstajnikov, zaporne in denarne kazni za izražanje politične volje v javnem prostoru. Država je izgubila temeljno poslanstvo v demokraciji – da je servis državljanov, ki ga ti tudi plačujejo …
Majhnost je lepa: človeška in globoko nečloveška obenem.
— Režiser in direktor zavoda Maska JJ o fašizmu nad vstajniki (Delo, 22. 2. 2014)

To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli.
Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti …
— Antifašist in največji slovenski pisatelj JJ o vstajniškem fašizmu (8. 2. 2013)

Prejšnjo sredo sem, kot teden za tednom pred tem, poslal kolumno v uredništvo Mladine, počakal na lekturo, potem pa se odpravil na košarkarsko tekmo v Stožice. Na tekme hodim s prijateljem Zoranom Predinom že dolga leta. S svojo prisotnostjo, tudi v suhih obdobjih, ko je na tribunah skorajda manj občinstva kot igralcev na igrišču, vztrajava, kot se spodobi za prava ljubitelja košarke. Peter Vilfan naju je v nekem komentarju zbadljivo označil za Statlerja in Waldorfa, sivolasa »hecklerja« iz Muppet Showa, ki iz balkonske lože z medklici komentirata predstavo.

Prejšnjo sredo pa se je zgodilo nekaj, kar bo morda za vedno ukinilo ta ritual. Namreč, na povsem nepomembni tekmi za domače so sodniki vzeli stvari v svoje roke in se čez vsako mejo dobrega okusa trudili spraviti bogat ukrajinski klub do napredovanja; da bi prehiteli turške konkurente, so morali v Ljubljani nujno zmagati. Arbitraža je bila res tako sramotna, da česa takega, v naši balkanski ligi vsega vajeni, še nismo videli. Čustvenega in strastnega navijača Zorana Predina je to povsem iztirilo in na koncu se je zgodilo, kar se pač je. Bilo je povsem nedopustno, nesprejemljivo, ne glede na vse okoliščine. In Predin se je tega takoj po dejanju zavedel, se ponoči pokesal, iskreno opravičil in si naložil najhujšo možno pokoro: namreč, za vselej se je odpovedal obiskovanju tekem svojega najljubšega športa. Kakorkoli nesprejemljiv je bil eksces, a njegovo kesanje, v katerem se ni skliceval na okoliščine nerazumnega dejanja, in pokora, ki si jo je samokaznovalno naložil, bi morala biti zgled. Tudi in zlasti politikom. A je, kot je bilo tudi pričakovati, eksces sprožil predvsem politizacijo popolnoma nepolitičnih motivov in njegovega ozadja. Takoj so se zgrnili podpisani in nepodpisani komentarji, češ, ni čudno, ko pa je član Kučanovega foruma 21, pa še v skupini, ki je Jankovića naščuvala h kandidaturi proti Janši, je bil. Pozabili pa so tisto, kar je za bojevitega navijača veliko pomembnejše. Namreč, Zoran Predin (letnik 1958!) je član zveze borcev NOB in častni član 14. divizije, ki jo je celo med vojno vihro obeleževal tudi kulturniški potencial. Po prejšnji sredi bi ga veljalo predlagati še za častnega člana neustrašnega 9. korpusa. A glede na to, da tudi hujši zločini zastarajo in se kazni odslužijo, menim, da bi mu morali dati možnost, da tekme še vedno spremlja; morda ne ravno tako, kot spremljajo ruski tajkuni in italijanski mafijci sojenje – iz kletke, ampak na ograjeni tribuni, s katere ni dostopa do igrišča.

Vsekakor pa se, ne glede na medijske zapise in pretiravanja, prejšnjo sredo (razen škode klubu in samemu »storilcu«) ni zgodilo nič takega, kar bi povzročilo trajno trpljenje, gorje in grenak spomin nacije. To se je zgodilo že dobrih trideset let prej. Slovenski narod je preživel pokristjanjevanje, turške vpade, svetovni vojni, šestojanuarsko diktaturo, fašizem, komunizem, povodnji, suše, žled, morda bo tudi osamosvojitev in demokratizacijo. Težko pa bo preživel krivico, ki se je zgodila njegovemu največjemu sinu.

Preteklo sredo je bila predstavitev knjige vseh knjig. Namreč, knjige obračunov z Janezom Janšo. V napovedi se jim je simpatično zapisalo: »Obračun z Janšo se je začel že leta 1983 in dosegel enega svojih vrhuncev z njegovo aretacijo 31. maja 1988 s strani takratne Službe državne varnosti.« Leta 1983?! Kaj je že bilo takega leta 1983, da ljudje še danes čutijo in trpijo? I, kaj? Vrgli so ga iz partije! Kot funkcionar RK ZSMS se je med pripravo problemske konference o podružbljanju splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite zapletel v konflikt s partijskopolitičnim vodstvom (očital mu je nerazumevanje marksističnega koncepta oboroženega ljudstva), ki ga je zato leta 1983 krivično in zahrbtno izključilo iz ZKS. Na sklep se je pritožil, a še danes, trideset let po krivični izključitvi in četrt stoletja po padcu enopartijskega režima, ni rehabilitiran, čeprav je ohranil partijski slog in sloves. Namesto njega so med predvolilno kampanjo leta 1990 pobalinsko partijsko rehabilitirali Pučnika, ki si tega nikoli ni želel. Vse, kar se je dogajalo kasneje v Sloveniji, politične krize, konflikti in delitve, finančna in ekonomska kriza, grožnja s trojko, slaba banka, neustrezen volilni sistem, je posledica tiste krivične izključitve. Nekateri menijo, da morda tudi Jugoslavija ne bi razpadla, če ga ne bi izključili iz jugoslovanske zveze komunistov. Hja, ne vem. A edina pot k normalizaciji se ponuja kar sama: da se ga popolnoma rehabilitira. Partijsko rehabilitira.