Boj na požiralniku

Vlado Miheljak

21. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Dva leva

Wer hat uns verraten? Die Sozialdemokraten!
Wer macht uns frei? Die Kommunistische Partei!
(Kdo nas je izdal? Socialdemokrati!
Kdo nas osvobaja? Komunistična partija!)
— Bojevita krilatica zveze borcev Rdeče fronte pri KPD (Roter Frontkämpferbund) v začetku tridesetih let

Ko smo se nekateri malo pred ustanovitvijo Solidarnosti pogovarjali o sodelovanju, sta nam predstavnika Solidarnosti kategorično zatrdila, da niso levica, temveč socialni demokrati! Če bi si jaz želel socialnodemokratsko politiko, bi se vpisal v že obstoječo socialnodemokratsko stranko in ne bi ustanavljal druge.
— Predsednik stranke TRS Matjaž Hanžek ne verjame v socialdemokracijo (Mladina, 14. 3. 2014)

Ko sem prebral odgovor Matjaža Hanžka na »Miheljakovo« pisanje o dogajanju na zunajparlamentarni levici, sem se čudil. Matjaž Hanžek reducira dileme, pomisleke in refleksije na nekakšen osebni spor kolumnista z njegovo politično asociacijo ali celo z njim osebno. Prav nič osebnega ni v tem in zato ne bi kazalo odgovarjati z izmenjavo (osebnih) pisem bralcev.

Nisem zagovornik ene strani v tem neproduktivnem konfliktu, kot bi me morda rad poenostavljeno umestil Matjaž Hanžek. Do akterjev v ZL in Solidarnosti vzpostavljam metodično ekvivalenco in ekvidistanco. Zato ne samo, da si ne želim biti Advocatus Diaboli katere od strani, ampak me zagotovo tudi nobena od obeh strani za to nehvaležno vlogo ne bi izbrala. Tako da je popolnoma sprenevedajoče selektivno ugotavljanje Matjaža Hanžka, da je ustanovitev Solidarnosti, ki da je »nastala na pogorišču LDS, Miheljak pospremil s pozdravom, da je to še en prelomen dogodek«. Kar je res, a ni res. V resnici sem zapisal, da smo dobili »… prvo vstajniško stranko. Velik dogodek. Največji po letu 1990. Ali bo upravičila pričakovanja, se bo kaj kmalu videlo«. A že v naslednjem stavku sem napisal tudi, da je »vstaja tudi vrnila v politični vokabular besedo socializem brez vnaprejšnje negativne konotacije«. Kar je Matjaž Hanžek zamolčal. No, resnici na ljubo za rehabilitacijo pojma socializem ni zaslužna TRS, ampak mladci iz IDS. Ne vem in ne razumem, zakaj bi bilo treba vstopati v politični prostor in si utirati identitetni prostor z redukcijo Solidarnosti na stranko, ki je nastala na pogorišču LDS. To je enako ali celo manj res, kot bi bila konstatacija, da je zaradi nekaterih članov in sopotnikov TRS (in posledično ZL) nastal na pogorišču Demosa in celo Bavčarjevih, Janševih, Ruplovih …. Demokratov. Pa še kakšno bolj »sočno« epizodo v političnem C.V.-ju bi se dalo zlonamerno pripisati kakšnemu članu ali sopotniku.

V redu. Z Matjažem Hanžkom se lahko strinjam, da akterji Solidarnosti neredko lahkotno govorijo »o vstopu v različne evropske strankarske družine, ne ozirajoč se na njihovo programsko različnost. Enkrat se spogledujejo s socialnimi demokrati, drugič z zelenimi in končno tudi z levico, kamor prej niso hoteli. Še več, javno so izjavljali, da ne potrebujejo socializma, ki pa je eden od bistvenih ciljev Združene levice«. A problem nekonsistentnosti najdemo tudi pri vsaj dveh članicah združene levice. DSD in TRS sta – nerodna reč – pozabili socializem umestiti v svoje programe. Še več, pred zadnjimi volitvami se je prav TRS lepo zapletala z nezmožnostjo oz. nepripravljenostjo opredelitve med levico in desnico. V anketi Dela o levi-desni samoopredelitvi (ki sem jo zadnjič samo mimogrede omenil) so se izmikali, češ da so presežna stranka, ki stavi na »paradigmo trajnostnega razvoja ter na nadaljnji in takojšnji razvoj demokracije kot sistema prenosa in upravljanja oblasti«. Sicer lepe besede, ki pa si jih lahko v svoja programska izhodišča zapiše prav vsaka, tudi kakšna nacionalistična, krščanskodemokratska, neoliberalna ali karkoli že stranka. S takim univerzalnim besednjakom se pač ne da nadomestiti konceptualnih opredelitev, na katere sedaj v TRS po novem gromko prisegajo.

Kje so potem razlike, če jih v programih ne najdemo? V ljudeh? Že morda. Ljudje so program. A vseeno se postavi vprašanje, zakaj in po čem naj bi bil denimo Matjaž Hanžek večji levičar kot Boris Vezjak. V čem je Manca Košir večja socialistka kot veliki borec proti uničenju javnega zdravstva Dušan Keber, po čem bi se naj cenjeni ekolog Dušan Plut razlikoval od svojega prijatelja in ekologa Boža Flajšmana?

Dobro, lahko za vsako ceno iščemo razlike v ljudeh in programih. In jih vedno najdemo. Denimo, Solidarnost lahko vrne TRS in celotni ZL, da ima v programskih načelih izrazito novolevičarski koncept univerzalnega temeljnega dohodka. TRS in DSD pač ne.

Za volivca, ki ni strastni navijač kakšne od strank v tem nesmiselnem prepiru o pravi levici, je slabo sporočilo in napotilo na volišče dejstvo, da se ne morejo pogovarjati niti tisti, ki bi bili v primeru – sicer bolj malo verjetnega – uspeha na volitvah obsojeni na sodelovanje in povezovanje. Predvsem pa je popolnoma deplasirano problematiziranje poimenovanj, ki da usodno delijo levičarje in tiste, ki to niso. Že kakšno kolumno nazaj sem opozoril na precejšnje težave IDS z omnipotentnim pojmom liberalizma. Sedaj na enak način Matjaž Hanžek problematizira pojem socialne demokracije. Zaganjanje v nič sporen pojem (sporne so aktualne prakse in akterji) spominja na začetek tridesetih let v Nemčiji (KPD versus F. Ebert). Vemo, kako se je končala tista nesmiselna bitka in kdo je v njej zmagal.