Rekonstrukcije strank kot vložek v volilno kampanjo

Bernard Nežmah

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Pamflet

Nad rezultati evropskih volitev so najbolj šokirane posamezne stranke in njihovi voditelji. En za drugim so tako odstopili s predsedniških položajev Gregor Virant, Pavle Gantar in Igor Lukšič. A pri tem nismo doživeli bolj radikalne poteze, kot je razpustitev strank Zares in Državljanske liste, ki sta dosegli tako nizko število podpornikov, da ju še odstotki komajda zaznavajo. Optimizem njihovih članov je očitno tako brezmejen, da jih takšna nepomembnost, kot je podpora volivcev, sploh več ne zmede. Odstopljeni Virant se je namreč poslovil z besedami, da je ustvaril stranko z daleč najboljšim programom.

Veliko več racionalnosti je pokazala SD, ki je poraženega Lukšiča prek noči zamenjala z Dejanom Židanom. Resda z nekaj absurda, ki kaže, kako državljan ne sme niti za dan opustiti dnevnega spremljanja politike. Gospod Židan je na volilni večer odločno zatrdil, da ga ne zanima vodenje stranke, naslednji dan pa se je že zavihtel na strankarski tron. Toda s stališča transparentnosti je vseeno bolje, da se najstarejša kontinuirano nastopajoča stranka – v prvotni obliki kot komunistična partija - poskuša obdržati pri življenju tako, da sprejme poraz in na njegovi izkušnji preformulira svojo politiko. A prve ideje o pritegnitvi Solidarnosti in Združene levice napeljujejo na premišljeno strategijo politične metamorfoze, ko bi se ista SD na volitvah predstavila kot povsem nova entiteta.

Če sta leta 2011 nastopili dve noviteti v podobi Državljanske liste in Pozitivne Slovenije in njunih voditeljev Zorana Jankovića in Gregorja Viranta ter skupaj osvojili skoraj 40 odstotkov volilnih glasov, sta v poldrugem letu skupaj zbrali samo še za dobrih sedem odstotkov volivcev. Je od na novo nastajajočih strank Mira Cerarja, Igorja Šoltesa in Alenke Bratušek pričakovati drugačno usodo?

Zadeva je kdaj več kot komična, gospa Bratušek še ni ustanovila niti lastne stranke, pa se že predstavlja kot združevalka novih strank. Manjka samo še cinizem, ko bi ob morebitnem uspehu na volitvah spet povezala PS in svojo skupino.

A če so stranke dokaj resno sprejele travmo volilnih izidov, tega v medijskem svetu ni zaznati. Zadnji Delov »Barometer« je med priljubljene politike na šesto mesto postavil Senka Pličaniča (DL), ki je potem na volitvah požel za odstotek glasov, medtem ko sta zmagovalca volitev Milan Zver in Alojz Peterle na tej lestvici opazno za njim. Podobno tudi »Dnevnikov« Vox populi, ki je na šesto mesto postavil Jelka Kacina, ki je na volitvah s svojo listo nabral za 5 odstotkov podpore, medtem ko se zmagovalec Milan Zver s 25 odstotki poprej sploh ni uvrstil na Dnevnikovo listo 22 najbolj popularnih. Bi bilo mogoče sploh bolj zgrešiti?

Kaj pri Zevsu te ankete potemtakem sploh merijo? A če politični voditelji zaradi porazov odstopajo, časnika nista napovedala, da bosta ukinila ti rubriki.

Se je pa v dominantnem politično-medijskem govoru zasidral pojem - skrajne stranke, ki širi strah pred Nacionalno fronto Marine Le Pen in podobnimi. Ta pogled implicira ločitev na primerne in neprimerne stranke, s tem pa na normalne in nenormalne volivce.

Če je stranka zakonsko dovoljena in če lahko sodeluje na volitvah, zakaj bi potem ne smela zmagati? In še huje: zakaj bi nekatere volivce diskriminirali kot državi nevarne?

Podobno aroganco najdemo tudi v Združeni levici, katere protagonistka Violeta Tomič je v eni prvih izjav po sicer lepem volilnem uspehu izjavila, da njena zveza predstavlja interese 99 odstotkov državljanov. Vseh preostalih 15 list potemtakem pa en sam odstotek!?????

Mediji zdaj na široko razglabljajo o hipotetičnemu povezovanju med strankami, ki jih še ni, in o nizki volilni udeležbi. Toda, ali je to ta hip res osrednji problem države?

Tako rekoč med vrsticami poročajo o drobnem zapletu, ko je evropska komisija zamrznila 185 milijonov pomoči iz evropskih skladov. Preberemo lahko nekaj o upanju, da bo denar odmrznjen, nič pa o naravi in podrobnostih tega kapitalnega kratkega stika. V državi namreč že leta poslušamo mantro o črpanju evropskih sredstev, ni ga politika in ne medija, ki bi ne poudarjal, kako moramo bolj uspešno črpati evropski denar. Kar predpostavlja, da nekje v Bruslju ležijo gore denarja, na nas pa je, da jih v čim večjem obsegu počrpamo. Imamo vsemogoče ministre, toda ne ministrstva, ki bi vodilo okvir pridobivanja evropskih sredstev in ki v »bruseljskem« denarju ne bi videlo potencialnega plena. In v danem trenutku vlada medijska enosmernost, ne izvemo namreč nič o vsebinskih vzrokih evropske blokade.

Pa je reč podobna kot pri gradnji avtocest, katerih cene so se podvajale, če ne celo potrojile. Očitno ista logika deluje tudi sedaj, ko zmagovalci na razpisih napihnejo cene v nebo, ne glede na stvarnost projektov, kaj šele njihovo uporabnost. Zakaj denimo bi rabili lutkovni muzej vreden poldrugi milijon? Konec koncev nam je novejša zgodovina prinesla nogometni štadion v Ljubljani za 16 tisoč gledalcev, nogometne tekme pa zdaj na njem gleda od 100 do 300 gledalcev, ko je v najboljšem zaseden vsak 50 sedež. Ali ni to eklatantni primer zgrešene investicije?

Krucialni hendikep v državi je poraba javnega denarja, ki je v mnogem vse prej kot smiselna. Kako izbirati, kako postaviti serijo vzporednih projektov, in se potem odločati po razmisleku o funkciji posameznih, to so vprašanja onkraj realnosti. Ne nazadnje največja investicija, kot je projekt TEŠ 6, se je s poldrugo milijardo preprosto zgodila, ne da bi vedeli, kdo se je zanjo odločil.

Volitve so pravzaprav krona slovenske demokracije, eden redkih krajev, kjer poteka vsaj izbira med več možnostmi.