Pasti referenduma in volitev

Bernard Nežmah

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Pamflet

Referendum o arhivih se zdi na prvi pogled bizaren, toda zadeva zelo vitalni moment družbenega bivanja. Arhivski dokumenti namreč predstavljajo vednost o preteklosti, a to ne katerikoli, temveč tisto, ki je bila doslej zakrita. Kar je za Slovenijo še posebej pomembno. Stari režim, ki so ga vodili Tito, Kardelj, Kidrič in tovariši, je sistematično prikazoval stanje v državi kot idealno. Tako nismo iz javnih občil nikoli izvedeli, da so agenti UDBE ubili gospoda Crnogorca, ali koga iz množice hrvaških emigrantov.

Partijska vladavina je potekala bistveno drugače, kot se je sama opisovala.

Zato je danes tako krucialen prosti dostop do udbovskih arhivov, ki lahko na osnovi skritih poročil samega aparata rekonstruira delovanje nekdanjih oblastnikov.

Da bi ne bil odvisen le od pogledov zagovornikov referenduma in kulturnega ministra, sem Arhiv Slovenije zaprosil za vpogled v nekaj ohranjenih dosjejev. Moji prošnji medijskega proučevalca je komisija odobrila in tako sem si ogledal nekaj dosjejev. Angleška novinarka Nora Beloff je v sedemdesetih in osemdesetih potovala po Jugoslaviji, pri čemer jo je tajna policija vseskozi nadzorovala. O njenih pogovorih z jugoslovanskimi sogovorniki so tajni agenti popisali stotine strani, na skrivaj so preiskovali njene hotelske sobe in poslikali desetine filmov iz njenih beležnic in adresarjev. Šokantna je denimo ustrežljivost javnega tožilca v Ljubljani, ki je na prošnjo tajne policije ocenil, da bi jo na podlagi dveh spisov Ljube Sirca, ki jih je posredovala sogovornikom, lahko obtožil zaradi sovražne propagande.

Slovenska služba državne varnosti je to možnost javila v beograjsko centralo, ki pa ji je zapovedala neukrepanje. Odgovor je izpostavil, da bi morebitni proces pred skorajšnjim obiskom Margaret Thatcher lahko povzročil težave v mednarodni javnosti, obenem pa je ohrabrujoče dejal, da bodo proti Beloffovi ukrepali ob kaki drugi priložnosti. In res, ob njenem obisku leta 1984 so jo zaradi objave knjige o Titu obsodili kot ne-prijatelja Jugoslavije, jo nemudoma izgnali in ji za 5 let prepovedali vstop v državo.

Zgodovinsko pomenljivo je, da javni tožilec ni bil samostojni organ pravosodja, ampak je deloval po direktivah UDBE, takrat pod imenom SDV. Tedanji javni tožilec Jože Friedl je bil potem v demokratični državi Slovenije sredi devetdesetih imenovan in povzdignjen v vrhovnega državnega tožilca!?? Ne nazadnje je sedanji vodja tožilcev Zvonko Fišer nekoč preganjal duhovnike, ki so prižigali sveče na krajih, kjer so bili na skrivaj pokopane žrtve množičnih povojnih pobojev. Vsekakor lahkotna tožilska tranzicija, ki jemlje kredibilnost v lik profesionalnega in avtonomnega tožilca.

A nazaj k referendumu o arhivih. Kulturni minister Uroš Grilc pravi, da jih nov zakon odpira, ker da omogoča prost dostop prek anonimizacije. A kaj sploh pomeni anonimizacija? - Arhivar bo iskani dosje pregledal in mesta, ki naj bi razkrivala občutljive osebne podatke, počrnil.

Kar ima za posledico tri izjemno neugodne konsekvence. Zaposlenim v arhivu nalaga ogromno dodatno delo, obenem pa jih spreminja v cenzorje, ki odločajo, kaj bo vidno in kaj ne. In nad njimi ni instance, ki bi preverjala, ali niso morda nedopustno umaknili prevelike količine teksta. Predvsem pa tako anonimizirano gradivo ni več izvirno arhivsko gradivo. Skratka, novi zakon v svojem bistvu degradira arhivarje kot poznavalce in proučevalce arhivskih podatkov v čuvaje skrivnosti starega režima. Med raziskovalce in dosjeje pa postavlja novo oviro.

A poznati preteklost je pač pogoj, da sploh lahko razumemo sedanjost. Ta je dobesedno galopirajoča. Na vsake dva dni nastane nova stranka, ki se vsaka posebej proklamira kot socialno čuteča in hkrati liberalna, nastrojena proti korupciji in kot borka za pravno državo: zavezništvo Alenke Bratušek, stranka Mira Cerarja in Igorja Šoltesa.

Kako jih misliti? Še najlažje je pri Bratuškovi, ki pravi, da bo posebej skrbela za mlade, a istočasno študentski demonstranti terjajo, da jim njena vlada zagotovi subvencionirano pot v šolo. Izmed vseh novih grupacij so študentje najbolj domiselni, ko razvijejo plakat – S falconom v šolo! Medtem ko premierka in njen obrambni minister Roman Jakič letata vsenaokoli z razvpitim falconom, obiščeta celo posadko vojaške ladje Triglav na Siciliji, proračun premierke ni našel sredstev za študentske subvencije. Malce prisluhnil je šele po bučnih protestih.

Če državljan lahko na podlagi dejstev premisli, kakšno težo ima program AB, se bo v primerih Cerarja in Šoltesa lahko naslonil le na verovanje. Seveda pa ima tudi drugo možnost, da je pozoren na formiranje novih strank. Profesor Cerar pravi, da so pisali program stranke eno leto, toda stranka je vpisovala nove člane vse po vrsti. Državljan je tako postal član, še preden je poznal program stranke, v katero se je včlanil. Kriterij je torej simpatičnost ali kredibilnost voditelja. Vodja Šoltes je svojo stranko vpeljal z besedami, da bo do leta 2025 uveljavil Slovenijo kot blagovno znamko kakovostnega življenja. Doslej je kazalo, da je Slovenija država, zdaj slišimo, da Slovenija postaja blagovna znamka!?????

Besede, ki ne spadajo več v politiko, ampak v poslovni marketing.

Pri čemer je pomenljivo, da so nove stranke vse po vrsti nastale tik pred zdajci, tik pred volitvami. Tako da delujejo kot neoprijemljivi miti, ne pa kot konkretne politične stranke, ki jih lahko volivci ocenjujejo po dejanjih in ne po parolah.

In kje je tu vez z udbovskimi arhivi? Na delu je natanko ista diskrepanca med videzom in realnostjo. Stari režim je nastopal s samohvalo, obenem pa prek svojega aparata poskrbel, da so realne ocene njegovega delovanja ostajale skrite in neizgovorjene.