Kapital v XXI. stoletju

dr. Bogomir Kovač

14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Denimo, da se sredi počitniških dni sprašujete, kaj pametnega prebirati, in ste hkrati v dobri intelektualni kondiciji. Če izpolnjujete oba pogoja, potem je 950 strani obsegajoča knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja »Kapital v XXI. stoletju« prava izbira. Gre za knjigo, ki je političnoekonomsko javnost spravila v delirij zaradi obsežne analize dohodkovnih neenakosti in kritike kapitalizma. Piketty želi postati Marx našega stoletja.

Že vrsto let slovi kot vztrajen raziskovalec dohodkovne koncentracije in neenakosti, njegova metodologija temelji bolj na davčnih podatkih kakor na preučevanju potrošnje gospodinjstev. Zato ga zanimajo predvsem modeli in dolgoročne podatkovne serije najbogatejših slojev v razmerju do siromašnih. Tu jasneje kot kdorkoli do sedaj razkrije, da dohodkovna neenakost postaja ključ do razumevanja strukture sodobne akumulacije kapitala in dolgoročnih tendenc razvoja kapitalizma. Dejansko ponuja splošno teorijo kapitalizma, ki temelji na povezanosti teorije rasti in različnih oblik delitve dohodkov.

Vprašanje distribucije je ponovno središče sodobne politične ekonomije. Piketty je ekonomsko analizo delitve vrnil v okvire Smithove in Ricardove, pa tudi Marxove klasične teorije vrednosti. Vrednost blagovne produkcije sestavljajo seštevki stroškov ali dohodkov proizvodnih virov, zemlje, dela in kapitala. Vsak prispeva k ustvarjanju vrednosti, vsak lahko participira pri delitvi vrednosti. Težava je v meritvi, koliko kdo ustvari, in v meritvi, koliko od tega lahko dobi. Prva težava je tehnično-ekonomska, druga moralno-politična. Vsak naj dobi toliko, kolikor prispeva, so sklepali klasiki. Rente, plače in dobičke določajo norme in trg. Marx je to do konca radikaliziral. Celotno novo vrednost z delom ustvarjajo delavci, toda večino si v imenu kapitala prisvajajo kapitalisti. Tako je neravnovesje med kapitalom in delom v delitvi ustvarjenega dohodka bistvo kapitalistične eksploatacije in dejanski temelj kapitalizma. Toda Marxova analiza je abstraktno logična, Pikettyjeva pa temelji na konkretni zgodovinski metodi, gori empiričnih podatkov, razpredelnic, statističnih serij.

Piketty kajpada preseneti z obsežno reinterpretacijo zgodovine tudi z literarno analizo. V romanesknem svetu Balzaca, Austinove, Dickensa in Jamesa, celo v tisočkrat premleti epopeji potnikov na Titaniku se kaže podoba ljudi, ki spoznajo, da njihovega družbenega položaja ne določa trdo in pošteno delo, temveč sposobnost koncentracije kapitala, prisvajanja premoženja, špekulativne spretnosti pri preskakovanju družbenih ovir. Ta »Rastignacova dilema« iz Balzacovega Očeta Goriota velja še danes.

Dejansko avtor v 16 poglavjih knjige sistematično razkriva, kako deluje ekonomski stroj sodobnega kapitalizma. Kapital je vse, kar omogoča oblikovanje materialnega bogastva in družbene moči. Včeraj je temeljil na zemlji, danes imajo bogati premoženje v finančnem kapitalu, srednji sloj v nepremičninah, revni, polovica prebivalstva v bogatih državah, nimajo nobenega pravega premoženja. Od tod Piketty oblikuje dva temeljna zakona kapitalističnega razvoja. Prvi govori, da je koncentracija kapitala in bogastva posledica večjih donosov premoženja glede na rast BDP. Lastniki kapitala preprosto hitreje povečujejo premoženje v primerjavi z rastjo dohodkov drugih družbenih skupin. Drugi zakon dokazuje, da delež kapitala (K) v narodnem dohodku (Y) zadnjih 200 let dobiva značilno obliko »U«. Dejansko sta se v zadnjih 200 letih delež in pomen kapitala zmanjšala samo sredi XX. stoletja, nekaj zaradi dveh uničujočih svetovnih vojn in kasneje zaradi zavestne prerazdelitvene vloge socialne države. Morda tudi iluzije, da je vključujoči (inkluzivni) kapitalizem mogoč. Zadnjih 40 let, v neoliberalnem svetu deregulacije in privatizacije, pa se kapitalizem spet vrača v stare tirnice velike koncentracije bogastva in povečanja neenakosti. Vodi v divergenco in ne konvergenco držav in tržnih gospodarstev.

Marxova analiza kapitala je abstraktno logična, Pikettyjeva temelji na konkretni zgodovinski metodi, gori empiričnih podatkov, razpredelnic, statističnih serij.

Prispevek k splošni teoriji kapitalizma tiči torej v njegovi delitveni formuli, kjer donosi kapitala rastejo hitreje od plač in se zato delež kapitalskih dohodkov v BDP povečuje na račun dela. Reševanje sedanje krize, ki so jo povzročili bogati, plačujejo pa zanjo predvsem revni, je dodaten dokaz Pikettyjevih tez. Prav tako je jasno, da se z divergentno rastjo dohodkov (zaostajanje plač) zmanjšuje efektivno povpraševanje, hkrati pa manj premožni najemajo posojila, da bi lahko normalno trošili. Neenaka delitev je torej v središču sodobne recesije in finančne krize. Prav tako je temelj naraščajočega družbenega nezadovoljstva. Kapitalizem moramo spremeniti, da bi lahko preživel. Pot je večja in drugačna regulacija, ekonomska participacija deležnikov, večja enakost v delitvi bogastva.

Pikettyjeva knjiga je eksplozivna mešanica idej in rešitev. Velika skupina raziskovalcev neenakosti okoli profesorja Atkinsona iz LSE sedaj v ospredje postavlja dolgoročne podatkovne zbirke v številnih državah, ki potrjujejo temeljne zakonitosti kapitalistične delitve. Seveda ostaja vrsta problemov v interpretaciji in teoretizaciji. Mednje sodijo večne dileme merjenja kapitala, spregled pomena amortizacije, poenostavitve glede varčevanja, pa tudi usodnega vpliva nizke stopnje (potencialne) rasti BDP. Njegova teorija ima politično podstat, saj koncentracijo bogastva določajo davki, inflacija, vojne, socialni konsenz …

Piketty lahko postane klasik politične ekonomije XXI. stoletja. Njegova metoda je v primerjavi z metodami velikih kronistov kapitalizma najbolj analitična in kaže največjo empirično podkovanost. To je dobro napisana in razumljiva knjiga. Prihaja v pravem času, da lahko iz intelektualnega orodja postane tudi »orožje« za spreminjanje sveta, kot je rad pripomnil Brecht.