Turizem?

dr. Bogomir Kovač

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Predzadnja avgustovska kolumna je že po tradiciji namenjena turizmu, malo zaradi počitniške nostalgije, predvsem pa zaradi vpliva turizma na gospodarsko rast držav in blaginjo ljudi. Turistična industrija v zadnjih letih deluje antirecesijsko, ljudje tudi v kriznih časih očitno najdejo uteho v potovanjih. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) letošnji svetovni dan turizma v septembru posveča turističnemu biznisu kot veznemu členu med skupnostmi. Turistična globalizacija nenadoma stavi na sodelovanje lokalnih deležnikov, turistična »inkluzivnost« kaže trend reševanja krize kapitalizma.

Toda pojdimo po vrsti. Po podatkih Svetovne turistične borze (WTM) svetovni turizem tudi v kriznih časih raste hitreje kot globalno gospodarstvo. Letos mu napovedujejo okoli petodstotno rast, statistično značilno potuje milijarda ljudi, ki ustvari letno okoli 7,5 milijarde prenočitev. Turistični biznis znaša okoli 2100 milijard dolarjev, skoraj tri odstotke svetovnega BDP-ja, v širšem izračunu učinkov celo devet odstotkov. V obdobju 2010–2013 so se potovanja povečala za petino, turistična potrošnja skoraj za tretjino. Večine te dinamike niso prispevali tradicionalni trgi v EU in ZDA, temveč države BRIC, najhitreje rastoči turistični trgi so v Aziji, Latinski Ameriki in na Srednjem vzhodu.

Turizem nam razkriva resne globalne političnoekonomske premike. Razviti in bogati »center« raste in troši počasi, svetovna polperiferija je vir novega turističnega razvoja. Tako turizem že nekaj let izjemno dobro kaže, kdo oblikuje novo svetovno ureditev, kako se z njo dejansko spreminja način življenja ljudi. Turizem za navidezno lahkotno strukturo svoje potrošnje, kjer še vedno prevladujejo počitnikovanja in obiski, razkriva resno plat vzpona mestnega in poslovnega turizma. Turizem v mrežnem svetu globalnega biznisa, izjemne mobilnosti in brisanja razlik med delovnim in prostim časom stavi na krajše, bolj pogoste in raznovrstnejše počitnice.

Toda to, kar išče novodobni turist, spominja na vrnitev v prihodnost. Prvotni turisti, svetovni raziskovalni popotniki, kot so bili Herodot, pa Cook ali Darwin, če ostanemo pri slavnih imenih, so bili vedno v harmoničnem odnosu z naravo in tudi ljudmi, ki so jih srečevali na poti. Turizem je zrasel ob tej poduhovljeni dediščini in se kljub komercializaciji in banalizaciji množičnega turizma počasi vrača k svojim koreninam. Danes oblikujejo turistične trende novi popotniki, turizem generacije Y, rojene med letoma 1980 in 2000, je zavezan informacijski dobi. Ta ceni hitrost, učinkovitost, racionalnost internetne izbire. To je pameten in zelo informiran turist, ki se gladko sprehaja med spletnimi doživetji drugih in lastnim doživljanjem realnosti. Njegove navidezno spontane izbire so vedno načrtovane, potrošnja je precizna in strogo lokalna, opisi in fotografije s poti prek socialnih omrežij postajajo takojšnji potopisi.

Hrvaška ima slogan »Mediteran, kot je bil nekoč«. Slovenija kot »moja dežela« pa mora postati tisto, kar turistično še nikoli ni bila.

Temu bolj diferenciranemu in vsebinsko zahtevnejšemu povpraševanju sledi tudi drugačna ponudba. V ospredju so posebnosti, konkurenčne prednosti prinaša drugačnost, oboje zagotavlja predvsem navezanost na lokalne naravne danosti in socialne skupnosti. Globalisti težijo k butičnosti, lokalni ponudniki stavijo na posebnosti svoje destinacije. Globalna tržna logika je turizem privedla do svoje antitržne vsebine, identitetnega kapitala, ki je po naravi reči lokalen, avtentičen, vključujoč z vidika različnih deležnikov. Da, turizem je danes kažipot, da bomo preživeli kot skupnost socialnega povezovanja in ne tržnega izključevanja.

EU že desetletje poudarja poseben pomen turizma. EK že zaradi politične prestižnosti želi obdržati vodilno mesto EU na svetovnem turističnem zemljevidu. Stavi na trajnostne vidike turizma in jih povezuje z drugimi razvojnimi cilji rasti in konkurenčnosti do leta 2020. Toda tudi tu evropske usmeritve ne pomenijo, da obstaja evropski trženjski pristop, da EU deluje kot globalna turistična destinacija. Turizem je želena razvojna platforma rasti in konkurenčnosti članic, ni pa pot do nekakšne integralne »turistične EU«, po vzoru fiskalne ali bančne unije. Prav tako je EK v njem prepoznala možnosti njegove »socialne integracije« od spodaj navzgor, deležniški in ne tržni koncept evropske integracije. EU ni dojela »inkluzivnosti«, ki jo letos poudarja UNWTO.

Slovenski turistični zastavek je tu posebej zanimiv. Turizem spada med bolj urejene dejavnosti te države. Imamo razvojno strategijo 2012–2016, razmeroma stabilen direktorat na ministrstvu za gospodarstvo, široko mrežo lokalnih društev, TIC in regijskih destinacijskih organizacij. Toda hkrati so tu prezadolžena turistična podjetja, slaba infrastruktura, skromna povezanost ponudnikov in šibko trženje. Sloveniji podobno kot na Hrvaškem zmanjkuje sape zaradi pomanjkanja investicij, kakovosti inovativne ponudbe in konkurenčnosti. Želimo vse in hkrati ničesar ne storimo do konca. Kaj, ko bi za začetek naslednjih nekaj let sistematično razvili posamezne destinacije (Bled in Bohinj, Lipico in Kras, dolino Soče ….), verige storitev (kulinarika …), predstavili Slovenijo kot globalno turistično destinacijo, tudi z vrnitvijo STO.

Država naj omogoči, da bo čim več ljudi živelo od in za turizem, lokalne skupnosti morajo povezati deležnike, vsak je soodgovoren zase in za druge v mozaiku integralne turistične ponudbe. Vsi so del zgodbe, kapital in podjetniki, prebivalci in turisti. Slovenija je lahko s svojo velikostjo, raznovrstnostjo in domačnostjo prototip želenega vključujočega (inkluzivnega) turizma.

Turizem so ljudje, pravi zguljena fraza. Turizem pa je tudi kapital, poslovni in identitetni, finančni in socialni. Oboje moramo povezati. Hrvaška ima slogan »Mediteran, kot je bil nekoč«. Slovenija kot »moja dežela« pa mora postati tisto, kar turistično še nikoli ni bila.