Ni ga junaka

Bernard Nežmah

5. 9. 2014  |  Mladina 36  |  Pamflet

Ko se je pred volitvami pojavil kandidat Miro Cerar, je pritegnil s svojo napovedjo, da bo vodil odločno politiko in napravil konec korupciji in nepravnostim. In kaj je bila njegova prva poteza, ko je postal mandatar? Takoj je poklical predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda-Junckerja in potem medijem razkril, da mu je povedal, da izmed slovenskih komisarskih kandidatov podpira le Karla Erjavca in Tanjo Fajon in da kandidatka Alenka Bratušek nima podpore nastajajoče vladne koaliciji.

Teden dni kasneje. Kako razume besede šefa slovenske administracije prvi bruseljski komisar? Gospod Juncker je na pogovore o izbiri posameznih komisarjev povabil le gospo Bratušek. Prvi mož EU je naredil popolnoma nasprotno, na Cerarjeva kandidata je pozabil in se posvetil edini, ki je brez podpore vrha slovenske politike. Na prvem koraku je torej demonstriral javnosti, da bodočega slovenskega premiera ne jemlje resno in pokazal, da se je ogrel za kandidatko, ki ima v slovenskem parlamentu podporo le pri svoji stranki in pri dobrih 4 odstotkih volivcev.

Junckerjevo uvodno selekcioniranje komisarskega moštva kaže na aroganco do slovenske republike, ki je nismo poznali niti v zadnji dekadi partijske Jugoslavije. In reakcija prihodnjega slovenskega PM? Iz vrha SMC je najprej prišlo sporočilo, da je Juncker obljubil Sloveniji pomembno komisarsko mesto, nato pa je nastopil še sam Miro Cerar in pribil, da on pravno formalno ni imel vpliva na izbiro slovenskega kandidata, da je bilo to v rokah odhajajoče vlade. Toda gospod Cerar je pozabil, kaj je počel še slab mesec nazaj, ko se je dnevno dogovarjal z ekipo Bratuškove o kandidatu in celo predlagal svojega kandidata dosedanjega komisarja Janeza Potočnika. Gospod mandatar se je angažiral z vso vnemo pri izbiri kandidatov, najprej pri odhajajoči vladi, potem pa še pri bodočem prvem komisarju EU. Njegov začetni izplen pa znaša 0,0. Res, zdaj je podal brezplačno pravno mnenje, da njegovih prvih političnih dejanj ne smemo gledati kot neuspeh, saj da pravno-formalno ni bil v položaju gospodarja, ki bi lahko o zadevi odločal.

Na drugi strani pa imamo novo heroino. Nekoč poslanka Alenka Bratušek je prek noči postala premierka, seveda ne zato, ker ni bilo junaka, ki bi hotel voditi vlado. Spomladi leta 2012 bi to še naprej počel Janez Janša, ko bi ga ne odstavili, Zoran Janković, ko bi mu dopustili, in Gregor Virant, ko bi mu uspela politična kombinatorika. Kandidatov je bilo precej, gospa AB pa je zmagala, ker jo je za primerno izbral in podprl vodja PS Zoran Janković. A heroina je v manj kot letu začela igrati svojo igro in se najprej otresla zaščitnika ZJ. Ob ustanovitvi stranke ZAAB je dobila besedno in slikovno podporo komisarja Janeza Potočnika, ki se takrat ni zavedal, da mu nova heroina že koplje politični grob. Po volilnem debaklu, v katerem se je komaj uvrstila v parlament, je bilo videti, da je njena vloga marginalizirana. A reagirala je bliskovito in začela poudarjati, kako je njena stranka programsko identična z zmagovito SMC in začela pogajanja o vstopu v vlado. Medtem ko so se strankarski voditelji dogovarjali o detajlih, se je zgodila seja vlade, na kateri je AB predlagala samo sebe za komisarko, kar je tako razbesnelo vrh SMC, da je nato enotno glasoval proti vključitvi njene stranke v vladno koalicijo. Spet je bilo videti, da je v avtu, toda heroina je vedela nekaj več. Vmes, ne da bi njena vlada in ministri vedeli, kaj počne, se je sestala z gospodom Junckerjem in se z njim dogovarjala o svojih komisarskih aspiracijah.

Politiko je povsem privatizirala in izvedla najbolj koruptivno potezo, ko je z močjo položaja predsednice vlade ustvarjala svojo komisarko funkcijo. A če je funkcija slovenskega komisarja v tem, da bi deloval v EU v skladu in z dogovarjanjem slovenske vlade, jo heroina razume kot svoj karierni plen.

In mediji? Ti so jo pozabili vprašati, kdaj se je dogodil ta znameniti sestanek z Junckerjem in komu v vladi je o tem povedala oziroma zakaj je to srečanje zamolčala? Še najbolj zgovoren je bil posnetek javnega srečanja pred dnevi, ki je ponazoril moč poljubov. Doslej smo lahko spremljali le njuno poljubljanje z Jankovićem, zdaj pa smo ob slovesu z avdijence pri komisarju Junckerju opazovali, kako sta se razšla z dvema poljuboma, potem pa je heroina potegnila še dodatnega asa iz rokava šarmiranja in presenečenega Junckerja še tretjič cmoknila na lice.

Ako ji projekt uspe do te mere, da pride kot kandidatka na zaslišanje pred evropskimi poslanci, bi bil največji medijski spektakel neposredni prenos njenih odgovorov na poslanska vprašanja. Ne le vsebinskih, povsem nazorna bi postala tudi njena kapaciteta izražanja misli v angleškem jeziku na nepredvidena vprašanja.

Toda medtem ko je na volitvah Miro Cerar gladko premagal bivšo premierko, tej uspeva post festum razbliniti njegovo karizmo odločnega mesije, ki bo deželo popeljal v pravni in etični preporod. Ker ni izrekel odločne napovedi, da bo AB takoj odpoklical s komisarskega mesta, če bo izvoljena, ker ji pač ne more zaupati, da se bo korektno dogovarjala z njegovo vlado, se spreminja v lik cincarja in politične mevže. Kar heroini ni uspelo na volitvah, ji uspeva v zakulisju.

Sicer pa, čez mesec so županske volitve. Je Zavezništvo Alenke Bratušek že predstavilo svoje županske kandidate? V Ljubljani, Kranju, Mariboru, kjerkoli?