Bolečina izbire

Bernard Nežmah

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Pamflet

Oktober 2014. Večina poslancev je na seji sklenila, da odvzame poslanski mandat Janezu Janši. Pravijo, da ker je v zaporu, bi bilo nehigienično in pravo nekulturno, ko bi zapornik še naprej sedel v parlamentu.

Avgust 2014. Večina poslancev je potrdila mandat Janeza Janše, čeravno je bil obsojenec že sedel v zaporu na Dobu.

V dveh mesecih je v identični situaciji ista večina diametralno spremenila svojo določitev!?? Še več, parlament ima svojo pravno službo, ki je presodila, da bi bil odvzem Janševega mandata protiustaven. In kaj je potem storil parlamentarni vrh? Poiskal je novo skupino pravnih svetovalcev, da si pridobi še drugo pravno mnenje. Zakaj, pri Zevsu, pa potem sploh ima svojo pravno službo?

Pred Vrhovnim sodiščem se sicer nadaljujejo zborovanja Odbora 2014. Vendar to ni le kraj čustev in gorečih simpatizerjev vodje opozicijske SDS, zadnjič je zbrane s kritičnim govorom o pravosodju nagovoril celo akademik Kajetan Gantar. Največji živeči klasični filolog, poznavalec in prevajalec Ajshila, Sofokla in Aristotela, se ni odzval s srcem, ampak s pretanjenim razumom. A osrednji mediji, ki tako radi snemajo vnete gorečneže, njegovih misli niso povzeli in predstavili javnosti.

Vsekakor pa v Janševih pritožbah na Vrhovno sodišče to odloča z arogantno počasnostjo. Seveda bi kdo takoj ugovarjal, da sodna modrost pač izhaja iz dolgotrajnega presojanja. Pred dnevi je KPK objavil poročilo o samoimenovanju Alenke Bratušek za komisarsko mesto. A že v enem dnevu je odreagiralo Upravno sodišče, ki je odločilo, da ga mora nemudoma umakniti! Fascinantna sodna hitrost, ki tokrat ne potrebuje mesecev za odločitev.

Najhujše erozija prava je različna hitrost za ene in druge. Ko publicist »Reporterja« Boštjan Turk objavi pikro puščico o zgodovinarju in političnem aktivistu Solidarnosti Jožetu Pirjevcu, da je renegat, je obsojen v dobrem letu. Ko »Delova« novinarka Anuška Delić piše o ekstremističnem združenju, jo tožilec na hitro prižene pred sodišče, ker da je pri tem izdajala strogo zaupna poročila Sove. Toda, ko je objekt pregona ljubljanski župan Zoran Janković, takrat zavlada polžja hitrost organov pregona. Pred mesecem je denimo sodišče uvedlo postopek zoper njegove rabote v zadevi »Mercatorjevih« gradenj v Srbiji na podlagi ugotovitev revizijskega pregleda. A kdaj je bila opravljena revizija? Verjeli ali ne, že leta 2006! Osem let, od tega večino pri kriminalistih. Izziv za pisatelja Draga Jančarja, da napiše roman o kriminalistu, ki je dolga leta bil notranje boje, preden se je odločil, da je to, kar vidi, res to.

In še nazorna primerjava: kriminalisti in tožilci so preiskavo zoper doslej najvišji očitek korupcije v višini 284 milijonov pri TEŠ 6, opravili v manj kot 4 letih! Trivialni primer Janković pa je potreboval 8 let, da sploh prihaja pred roko pravice.

Sicer pa zanimivo naključje: župan je zaposlil v mestnih službah sina predsednika vrhovnega sodišča. In še eno: Klemenčičeva KPK se o tem primeru ni izrekla!????

Imamo torej očitno prakso, ko se v primeru dveh voditeljev »Pozitivne Slovenije« sodne in kriminalistične instance odzivajo njima v prid, enkrat s svetlobno hitrostjo, drugič z neskončnim razvlečenim postopkom.

A nazaj k zadevi Janša. Ta ne zadeva le njega kot osebo in njegovo stranko, temveč parlamentarizem kot tak in z njim tisoče volivcev. V pravno evidentno spornih procesih je s stališča države dobesedno nujno, da o njih čim prej presodijo poslednje najvišje pravne instance. Problem, ki generira izredno stanje v politiki, bi moral biti v modri državi čim prej dokončno razsojen.

Nova Cerarjeva vlada je denimo bliskovito odstavila načelnika generalštaba Dobrana Božiča, ne da bi se izkazale njegova nekompetentnost. Ni pa jadrno zamenjala Katje Špur v Mednarodni razvojni banki, četudi je bila kot anonimka izbrana na sanjsko službo po perfidni manipulaciji prejšnjega financministra Uroša Čuferja, ki je sedem kandidatov, ki so se prijavili na razpis, zavrnil, nato pa mimo razpisa izbral njo. In Cerarji so na volitvah poželi veliko zmago z besedovanjem o ničelni toleranci do korupcije.

Tudi v Mariboru je na prejšnji volitvah zmagal vstajniški heroj Andrej Fištravec kot ljudski človek, ki se je hvalil, da se bo kot župan vozil v službo s kolesom. A brž ko je zasedel županski tron, že se je dal prevažati v magistrat s službeno limuzino. Mož, ki se je povzpel s kritiko avtoritarnih ravnanj odstavljenega župana Franca Kanglerja, zdaj na vprašanja o ekološko spornosti napovedane kitajske tovarne baterij, oholo odgovarja, da on že ve, da je ta »čista«, o kraju, kjer naj bi stala ta fantomska tovarna, pa arogantno, da o tem ne bo govoril. Vmes so ga zaradi njegove prelevitve v novega mandarina zapustili vstajniški aktivisti in tako imajo Mariborčani pred seboj zoprno volilno izbiro: ali novi avtoritarec Fištravec, ali zdaj precej spreobrnjeni Kangler, ki govori v jeziku tolerance? Težka dilema, še zlasti v situaciji, ko se vlada sistematično norčuje iz Mariborčanov. Od lani napovedane pomoči 66 milijonov ni ex-premeirka uresničila niti evra, novi premier pa po cerarjansko napoveduje ero premišljevanja o tej vladni zavezi. Oba zadnja premiera sedanjega župana ne jemljeta resno, Bratuškova se je s Fištravcem sestala za nekaj protokolarnih minut, Cerar pa ga je na obisku Maribora preprosto obšel.

Medtem ko so bile državne volitve evforično glasovanje za novega mesijo, je volilna demokracija v Mariboru na zavidljivo visoki ravni: volivci nimajo pred seboj junakov in prerokov, temveč dva kandidata s številnimi hipotekami, ki pa sta realni figuri, o katerih je mogoče presojati. A šele težka izbira z bolečo zadrego je normalni modus demokratičnih volitev.