Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 50  |  Uvodnik

Proti

Biti poslanec ni ne krivda ne kakršnakoli moralna ali drugačna sumljivost. Te besede je zapisal v začetku devetdesetih eden najboljših piscev slovenskega novinarstva Janez Stanič. Navajamo jih zato, ker se v sodobni slovenski zgodovini že ves čas srečujemo s to nenavadno obravnavo politikov: dokler to niso, so dobri, a že ko nekdo postane zgolj poslanec, je pol dobrega ali modrega v očeh javnosti avtomatično kar padlo z njega. Danes se namreč rado zapiše, da so v zadnjem času poslali Slovenci zelo kritični do politike. Pa ne bo držalo: ta kavelj 22 že dolgo drži slovensko politiko v šahu. Že leta 1994 je na primer starosta slovenske politike France Bučar za Sobotno prilogo Dela potožil, da so »Slovenci v svojem ravnanju oziroma stališčih do javnih zadev pogosto zelo iracionalni«. In to je res. Velik del odgovornosti za to nosijo mediji.

V nekem postsocialističnem zamahu, ki pa se ljudi v medijih še kar drži in se tudi seli iz generacije v generacijo, se namreč vedno znova domnevna usposobljenost novinarjev zamenjuje z drzniti si biti kritičen oziroma nepopustljiv, trd. A poglejmo, kateri novinar res bolj tvega: tisti, ki neki projekt podpre, ali tisti, ki ga sesuje? To ne velja le za novinarje: kaj je bolj tvegano v neki debati, biti za ali proti? Seveda je težje biti podpornik. Bodimo iskreni: biti danes in ob teh politikih, ki nimajo avtoritarnih popadkov (spomnite se na drugi strani obdobja Janeza Janše), je danes biti proti izrazito udobna pozicija. In nikakor ni ista pozicija, kot je bilo biti proti na primer v času bivšega režima. Biti proti vladi, oblasti, danes ne pomeni nobenega tveganja.

Zgornji uvod bi bil seveda tudi nekakšen alibi, da bi v naslednjih vrsticah malo hvalili vlado. In dejansko je to tudi namen tega uvoda. A ne gre za hvalo vladi, ampak za temeljno vprašanje, ali lahko po potezah, ki jih je ta vlada naredila, res nanjo zlivamo take golide gnoja, kot jih danes mediji in mnenjski voditelji. Realističen pogled na pretekle mesece nam namreč pove, da je vlada Mira Cerarja preprosto premalo časa na oblasti in da je naredila premalo potez, da bi jo bilo mogoče tako brezkompromisno ocenjevati. Pa ne gre za to, da si ta vlada ne zasluži kritike. Seveda si jo. A vlada do tega trenutka ni sprejela niti enega sistemskega ukrepa, doslej se je ukvarjala le z zapiranjem proračuna, ki ga je zasnovala njej predhodna vlada. Je pri tem naredila kakšne napake? Seveda jih je. Tudi njene usmeritve zbujajo resne dvome – ampak da bi jo zato kar pokopali po treh mesecih in jo že razglašali za mrtvo in najslabšo? Bo imela naslednja vlada le še nekaj ur, da se dokaže? Do tega trenutka res nismo še videli, kaj ta ekipa zmore in kakšen je njen domet. Za zdaj so pač zbegani, dajejo različna sporočila javnosti, tudi nasprotujoča si. To ni poziv, da mora vlada imeti sto dni miru. Ta običaj, ki ga v resnici nikoli nismo imeli, nima nobene podlage. Je pa pač jasno, da ekipa novih ljudi – in le nove se je volilo, da se le ne bi kdo, ki ima kakšne pretekle izkušnje, prerinil med politike – v tako kratkem času ne more postati polnomočna in jih kot take tudi ni mogoče ocenjevati.

Kako neumno je vse skupaj, sredi kakšnega populizma in škodljivega političnega boja se nam vedno znova uspe znajti, se je ta teden pokazalo – in to spet, le vlada je druga – pri razpravi o uvedbi davka na sladke pijače. Sladkor je nekaj najbolj škodljivega za človekovo zdravje, kdor postane njegov resni odvisnik se pokonča tako brezkompromisno kot verižni kadilec. Naj vas ne zavede, da se oglašajo le proizvajalci sladkih pijač, za njimi stoji celotna živilska industrija, saj bi bila uvedba tega davka le začetek boja zoper eno najbolj uporabljanih »drog« sodobnega sveta. A dovolj je bilo, da je industrijski lobi uporabil le nekaj populističnih in za lase privlečenih argumentov, medijska in širša javnost je kot eden stala proti vladi. Zato ker bi verjela industriji? Mar res kdo verjame lastnikom Fructala, ki so doslej mirno selili proizvodnjo in odpuščali? Le zato, ker so proti vladi, so verodostojni? Kako preprost svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.