Sirtaki smrti

Vlado Miheljak

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Ko imaš gospodarstvo, ki pada, mora obstajati strategija rasti in ne samo prizadevanja za vse večje ožemanje prebivalcev, ki jim je vse huje … Ne moreš še naprej izžemati držav, ki so sredi depresije. … Na neki točki mora priti do strategije rasti, da bi lahko odplačali dolgove in s tem odpravili težave … Te spremembe je težko uvajati, če življenjski standard pade za 25 odstotkov, saj družba tega več ne more vzdržati.«
—Prikriti simpatizer Sirize Barack Obama apelira na zadržanost izterjevalcev v dolžniških razmerjih

»Evropski mehanizem stabilnosti je doslej Grčiji izplačal 141,8 milijarde evrov, zato je lastnik 44 % vsega grškega javnega dolga. Smo torej največji posojilodajalec Grčiji. Kot taki smo upravičeni do očitnega deleža pri oblikovanju grške prihodnosti. Ker je povprečni rok naših posojil Grčiji daljši od 32 let, je pred nami očitno dolgoročen odnos s to državo ...«
—Direktor ESM (Evropskega mehanizma stabilnosti), Klaus Regling, je pokazal nemški smisel za praktično razumevanje dolžniških razmerij

Nemci so izšli iz druge svetovne vojne s težko popotnico moralne in materialno razkrojene dežele. A zahodni zavezniki so se dobro zavedali, da v materialno in moralno uničenem okolju ne moreš obnoviti države po svojih željah. Zato so ji bili pri določanju in odpisovanju reparacij nadvse naklonjeni. Celo pri zaračunavanju moralne krivde so bili presenetljivo prizanesljivi.

Pred kratkim smo lahko videli, da so prebivalstvu prizanesli celo z že pripravljenimi dokumentarnimi filmskimi materiali z najhujšimi podobami zločinov tretjega rajha, da jim ne bi jemali motivacije za obnovo države. A ne glede na to je, kot najhujše breme v povojni nemški beraški bisagi, dolgo ostal občutek prakrivde, »Ursch-uld«. Krivde, ki ni bila več konkretna, osebna, ampak kolektivna – preprosto, ker si Nemec. S tem so živeli. Zato jih je kot sogovornike vedno zanimalo, kaj si o njih kot Nemcih misliš, in pobožno računali, da je to pozitivno ali vsaj prizanesljivo. To je bila posledica temeljite denacifikacije, ki se je zgodila v zahodnem delu dežele. In rezultati so bili vidni na vsakem koraku. Naj si bodo običajni državljani ali umetniška, intelektualna in politična elita. Vsi so bili na nadvse korektni. Tako je bilo ob nekaterih temeljnih vprašanjih družbene odgovornosti, moralnosti prav vseeno, ali je bil na vrhu države konservativni krščanski demokrat ali bolj svetovljanski socialdemokrat. Celo veliki združitelj Nemčij Kohl je kljub evforiji ohranjal treznost in odgovornost. Ko je bila Rusija pijanega Jelcina ekonomsko popolnoma na tleh, je v nasprotju z drugimi zahodnimi voditelji čutil odgovornost in ni dopustil, da se jo pusti vnemar. Tako je veljalo za vsa javna vprašanja. Korektno in (zgodovinsko) odgovorno so ravnali in počasi izgrajevali podobo nove Nemčije, ki ni dedič (uvoženega) kaplarja, ampak velikanov v klasicistični in moderni umetnosti, humanistiki, znanosti, tehnični kulturi in dosežkih; ter tudi dežela družbeno in socialno odgovorne ekonomije. In to sliko ji je kljub občasnim popadkom, ki so prihajali iz Bavarske (zlasti v eri »kaiserja« F. J. Straussa), uspelo uveljaviti. Dokler ni prišla prva kanclerka združene Nemčije. Ki je večkrat izrekla stvari, ki jih noben kancler pred njo ne bi in ni. Ki se jih noben visoki politik pred njo ne bi lotil in se jih tudi ni. Da je Merklova prišla iz vzhodne Nemčije, ni nepomembno. Naravoslovna izobrazba (fizika) je še dodatno breme, da je gospa brez zgodovinskega spomina. Tudi brez biografije iz prvega življenjskega obdobja. Točneje, brez prave biografije. Bila je, kot mnogi drugi (a ne vsi!), dejavna v komunističnem podmladku (FDJ). Bila je uvrščena v delegacijo, ki je obiskala Moskvo. Kar je bilo vprašanje elitnega izbora in prestiža, nekako tako kot pri nas udeležba na pohodu po poteh Avnoja ali na zletu 25. maja v Beogradu. V raziskovalnem inštitutu na Akademiji znanosti, kjer je delala kot raziskovalka, je bila hkrati aktivistka FDJ za »agitacijo in propagando«. Ni bila aktivna ne v civilnodružbenih ne v cerkvenih opozicijskih gibanjih. Še malo pred padcem zidu, ko sta bila padec zidu in združitev prej vprašanje tednov kot mesecev, je kot pripadnica skupine DA (Demokratischer Aufbruch) verjela v demokratično preobrazbo DDR v demokratično socialistično samostojno državo. A onkraj različnih motivov razkrivanja njene DDR-preteklosti je zelo verjetno res, da ni naredila nič slabega in tudi nič dobrega pri vprašanju demokratične preobrazbe prve domovine. Da ni bila junakinja, ampak zgolj konformna mladinka (»Ich war keine Heldin, ich habe mich angepasst.«) je navsezadnje najboljša (samo)diagnoza njenega DDR-časa. Zato ta portret njenega prvega življenja, ki je dobil v zadnjih dveh letih v Nemčiji cel kup za kanclerko neprijetnih dopolnitev, ni izpisan z motivacijo diskreditacije, ampak pojasnitve njenih sedanjih (napačnih) dejanj. Kajti ostala je politično nevedna. Navsezadnje se je šolala v sistemu, kjer je veljala formula: nacizem, to so oni drugi, pred katerimi smo se ogradili z visokim zidom in bodečo žico. In kot taka Merklova ni zmožna uspešno izvrševati vloge, v katero je, ne po svoji krivdi, a še manj po svoji zaslugi, padla – vloge modre voditeljice razvite Evrope. Destruktivna Merklova prav v teh dneh s spretnim in z evropskim javnim mnenjem podprtim Ciprasom pleše sirtaki smrti.

Pri Grčiji se bo pokazalo, kdo razume pojem Evrope. Kako že? Evropa etimološko pomeni široko oko, metaforično pa bistrost, odprtost, širokost.