Krivi smo sami

N'toko

10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Žive meje

»Za današnje stanje v državi smo krivi sami. Nihče drug ni zafural naših podjetij. Nihče drug nam ni zapufal države. Nihče drug ni ogoljufal naših delavcev. Vse to smo storili sami. Eden drugemu smo kradli, se izkoriščali, izigravali, si lagali, si metali polena pod noge in psovke v obraz. Smo nesposobni gospodarji, ki smo leta plenili lastno bogastvo, dokler ni od njega ostalo skoraj nič. Zato danes nismo druga Švica, ampak še ena drugorazredna vukojebina. Imeli smo priložnost, da smo se igrali s suverenostjo in demokracijo, pa nam ni šlo. Zdaj si je treba priznati, da je igre konec, in prepustiti odločanje bolj odgovornim narodom, preden si ne naredimo še kaj hujšega.«

Če verjamete ali ne, zgornja analiza ni nastala iz pogovora o Sloveniji, pač pa gre za povzetek besedil, ki so jih o svoji domovini napisali komentatorji iz Nepala. Jezne zapise sem prebiral medtem, ko sem skupaj s 50.000 drugimi potniki v Katmanduju čakal nesposobno letališko osebje, da umakne ponesrečeno letalo z edine piste na letališču in ponovno zažene paralizirani letalski promet. Po celem tednu neuspelih poskusov je morala na koncu priskočiti na pomoč kar ekipa iz sosednje Indije. Nepalcem je bilo upravičeno nerodno. Državo, ki se nenehno spopada s korupcijo, neučinkovito upravo, brezposelnostjo in revščino, so zdaj preklinjali še edini ljudje, ki so se doslej kolikor toliko dobro počutili v njej – turisti. V nepalskih medijih so zato deževali komentarji, na las podobni tisočkrat slišanemu slovenskemu »ne-zaslužimo-si-države«, posipavanju s pepelom in klicem k čim hitrejši prodaji državnih podjetij tujcem. Vsi vedo, da Nepalci pač ne znajo gospodariti.

Zato tudi nihče ni namenil kaj dosti pozornosti prizorom na letališču, ko se je to končno spet odprlo. V vrsto pod napisom »Foreign nationals« so se postavile razposajene, s spominki in novo treking opremo založene skupine turistov, v drugi, mnogo daljši vrsti pod napisom »Labour desk« pa so se vlekle kolone nepalskih delavcev na poti v negotovo prihodnost – na gradbišča in v tovarne zalivskih držav in Malezije. Vsak dan jih Nepal tja izvozi več kot tisoč. Stali smo eden poleg drugega kot zrcalna podoba človeštva – uspešni Zahodnjaki, ki znamo gospodariti in si zato zaslužimo lepe počitnice v visokogorju na eni strani, na drugi pa poraženi Vzhodnjaki, ki ne znajo nič in morajo v izgnanstvo v sive delovne kampe. Skupina turistov pred mano je še zadnjič pred odhodom zapozirala pod dvignjenim selfie-stickom, pri čemer so jim za ozadje služile jokajoče nepalske matere, ki so mahale v slovo svojim sinovom. Ti se nad svojo usodo niso pritoževali, saj jim je bilo jasno, da so krivi sami.

V tej jin-jang procesiji bogastva in bede so mi v možganih kljuvala številna vprašanja. Zakaj se na svetovnih letališčih s takšno samoumevnostjo razvrstimo po razrednih vrstah, kot da je BDP naših držav edino pravično merilo moralne integritete? Čeprav vem, da niti dneva v življenju nisem garal tako, kot to počnejo moji prijatelji v Nepalu, čeprav nimam nobenih zaslug, da sem lahko hodil na faks, medtem ko so nam oni sestavljali avtomobile v malezijskih tovarnah, čeprav nisem čisto nič pametnejši od njih in čeprav je moj edini omembe vredni dosežek v življenju še vedno ta, da sem padel iz maternice na ozemlje države, ki je na 25. mestu Human Development Indexa, se mi moja ekonomska prednost pred njimi ne zdi krivična. Vse te neenakosti namreč postanejo čudežno opravičljive s preprosto razlago, da za njihove razmere nisem kriv jaz, ampak so si krivi sami. Jaz sem pravzaprav dobrotnik, ker prihajam k njim zapravljat svoje evre.

Ideja, da so eni narodi pač po naravi pridni in so nekaj ustvarili, drugi pa samo lenarijo in živijo na tuj račun, je že dolgo prisotna v evropski miselnosti. Kot bi po tihem vsi verjeli v pravljico: »Če bi se vsi nesposobneži in lenuhi na svetu naučili pravih vrednot, potem bi imeli na svetu same Nemčije. Sami so si krivi, da niso visoko tehnološko razvita hiperizvozna gospodarstva z bilančnimi presežki. Če sami ne zmorejo gospodariti, je naša dolžnost, da jim prevzamemo državo!« Čeprav tej ideji za zdaj ni uspelo drugega kot zanetiti rasistične vojne in strpati milijone domnevno lenih ljudi v taborišča, se vedno znova vračamo k njej v upanju, da nam bo nekako pomagala ustvariti pravičnejši svet.

Trditev, da so si države za slabo situacijo krive same, je seveda pogosto resnična. Na svetu ne manjka zavoženih nacionalnih projektov, vsi pa bi lahko storili več in gospodarili bolje. A če že predpostavljamo, da je trpljenje v »negospodarnih« državah upravičena ali celo nujna kazen za njihovo pokvarjenost, bodimo pozorni na to, kdo nosi breme te kazni. Medtem ko je posipavanje s pepelom moralističnih komentatorjev iz višjih slojev le simbolična gesta, sta trda disciplina in odpovedovanje rezervirana izključno za revne.

Še večkrat pa je trditev »sami so si krivi« zgolj žalosten izgovor za nadaljevanje ekonomskih praks, ki namesto novih Švicarjev ustvarjajo čedalje več novih Nepalcev. Gre za koristno laž, ki pomaga državam centra sebe videti kot dobrotljive rešiteljice sveta in ignorirati dejstvo, da se kapital že desetletja seli iz najrevnejših držav v najbogatejše, ne pa obratno. Laž, s katero se diler tolaži, da ni on odgovoren za šibkosti svojih odjemalcev. Laž, ki nam brezposelnost in revščino razlaga kot zasluženo kazen za moralni zdrs posameznih držav, ne pa kot politično-ekonomske probleme globalne skupnosti. Če si človeštvo predstavljamo kot skupek gospodinjsko različno obdarjenih narodov, je neenakost videti kot naravni proizvod naših kulturnih razlik. Eni znajo, drugi pa ne, kaj čmo? S to osnovnošolsko razlago neenakosti se seveda nismo sprijaznili, ker bi bila objektivna, ampak ker premožnejšim omogoča še naprej brezskrbno uživati počitnice v zavoženih državah, medtem ko revnim daje upanje, da bodo nekoč tudi sami postali bogati turisti, če jih bodo le dovolj vestno posnemali.