Tu nimamo kaj filozofirati

N'toko

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Žive meje

Do marsikaterega izobraženca je informacija o njegovem resničnem družbenem položaju prišla pozno v življenju. Besedi ‘magister’ in ‘doktor’ še vedno obdaja avra veličastnih akademskih institucij in tja nekje do poznih dvajsetih let je povsem mogoče gojiti občutek, da si del nekakšne latentne družbene elite, ki bo zdaj zdaj zasedla pripadajoča ji častna mesta. A če ne prej, se ves dim razblini na deseti obletnici mature – in to že kar na parkirišču. Pogosto se izkaže, da je cenovni razred avtomobilov, s katerimi se na srečanje pripeljejo bivši sošolci, obratno sorazmeren z njihovim učnim uspehom. Iz audijev praviloma stopijo cvekarji iz zadnje klopi, trojkarji prisegajo na prostorne družinske renaulte, odličnjaki, ki so jim učitelji tako radi zatrjevali, da »iz njih pa še nekaj bo«, pa najpogosteje potujejo kar s Prevozi.org. Jasno je, kdo je v življenju nekaj ustvaril in kdo ne.

Da bi izobraženec videl, kje na družbeni lestvici je, pa ne potrebuje primerjave z bivšimi sošolci. Dovolj je vključiti katerikoli TV-program. Ne le da je vse večji del medijskega prostora namenjen resničnostnim šovom in športu, področjem, kjer so pravila jasna in je vsako filozofiranje nepotrebno, ampak so intelektualci izginili celo iz informativnih oddaj. Za razlage domačega in svetovnega dogajanja se novinarji raje obračajo na »praktične ljudi«, ki vodijo podjetja in vozijo audije, kot pa na zasanjane očalarje, ki pišejo strokovne članke v dolgočasnih akademskih revijah. Kolikokrat nam bosta še morala uboga Pipi Strel in Akrapovič razložiti, kako se fura država? Vsi očitno zastrižemo z ušesi ob glasu uspešnih entrepreneurjev, akademiki pa dobivajo besedo v terminih, ko TV-ji ostajajo priključeni le še, da pomagajo delavnim državljanom zaspati.

Akademika od njegovih podjetniško naravnanih sošolcev torej ne ločuje le dohodkovni prepad, ampak tudi cena, ki jo ima v očeh družbe. Uveljavilo se je mnenje, da podjetnik nekaj ustvarja, drugi pa samo bluzijo. »Tu nimamo kaj filozofirati!« je tako postala popularna keč fraza politikov, kadar se hočejo pokazati kot ljudski, konkretni, delavni. Voditi državo je postalo nekaj takega kakor voditi fuzbal ekipo – pravila so jasna in vsa debata je odveč. Vsi očitno vedo, kaj je treba početi v življenju, le ti trapasti učenjaki ne.

Mladi izobraženec se je torej znašel v znanju precej nenaklonjenem ozračju. To je postalo še toliko bolj naelektreno med gospodarsko krizo, ko je v državi zavladal občutek izrednih razmer – kot med vojno ali naravno katastrofo. Kar naenkrat se nam je študij družboslovnih in tržno nezanimivih smeri začel kazati kot perverzen privilegij. Med vojno je dolžnost vsakega sposobnega mladeniča, da odloži knjige in poprime za orožje. Neodgovorno je zapravljati čas za filozofijo, zgodovino ali umetnost, ko pa bi se morali uriti v menedžerskih spretnostih za preživetje naroda na trgu. Študenta so pred leti vsi spodbujali k študiju in v njem videli prihodnost, zdaj pa je postal breme, ki ovira razvoj. Danes se povsod po Evropi o izobraževanju govori kot o problemu, ne pa kot o rešitvi.

Na srečo so izgubljenim institucijam roko ponudili bivši sošolci iz zadnjih klopi in jim predpisali univerzalno rešitev: »Šolstvo se mora bolj povezati z gospodarstvom!« Gre za praktično logiko, ki je seveda vsakemu takoj razumljiva. Kot sestavljanje fuzbal ekipe: potrebujemo novega napadalca, tri obrambne igralce pa imamo preveč. Pravila so jasna, tu nimamo kaj filozofirati. Ko smo se znašli pred zapletenim problemom brezposelnosti, smo začeli verjeti, da se direktorjem, ki nikogar ne zaposlijo za nedoločen čas, ker je razmere na trgu menda nemogoče napovedati za tri mesece vnaprej, res sanja, kaj naj študirajo mladi, da bodo imeli službe čez deset let. Podjetniki resda obvladajo pomembne praktične veščine, ki jih ne dobite z doktorsko disertacijo iz Heglove dialektike, žal pa dolgoročno načrtovanje družbenega razvoja ni ena izmed njih.

Kolikokrat nam bosta še morala uboga Pipi Strel in Akrapovič razložiti, kako se fura država?

A če se za trenutek nehamo pretvarjati, da je fuzbal ultimativna manifestacija pravične družbe, lahko v današnjih brezposelnih diplomantih vidimo več kot le nekoristen kader. Skoznje se zrcali temeljni konflikt našega časa. Na eni strani gre za otroke razsvetljenske ideje široko dostopne visokošolske izobrazbe, ki naj bi vsakemu omogočila maksimalno razviti talente in s tem družbo dvigniti na višjo raven. Njihovo šolanje naj ne bi bila le posameznikova pot do plače, ampak naša skupna pot do boljše civilizacije. Hkrati pa so ti diplomanti tudi del kapitalističnega nogometnega igrišča, kjer se o civilizacijskih normah govori kot o »stroških«, ki si jih morajo države plačati z uspehom v Ligi prvakov – na globalnem trgu. In ker smo za preživetje vsi odvisni od gospodarske rasti, nam ne preostaja drugega, kot da vse dejavnosti podredimo zahtevam kadrovskih selektorjev, kolektivni razvoj pa odložimo v nedoločeno prihodnost, ko bodo razmere na trgu spet naklonjene razsvetljenstvu. To nas je pripeljalo v začarani krog, ki ga je odlično opisal Guardianov kolumnist Alex Andreau: »... education is now but a means to a job, a job a way to money, money a tool to make more of it. What unhappy, arid lives.« Na svoje filozofiranje je hitro dobil praktičen odgovor jeznega tviteraša: »Progress won’t pay my bills!« Pristali smo v statični družbi, ki si, tako kot naši nesrečni študenti, razmišljanja o boljšem svetu finančno ne more več privoščiti.

Naše visoko šolstvo je v zadnjih 25 letih odigralo zelo različne vloge. Iz bazena poceni študentske delovne sile in gnezda zaslužkarskih študentskih organizacij se je spremenilo v odlagališče mladih, za katere je na trgu dela zmanjkalo prostora. Bilo je pašnik pohlepne profesorske elite in založnik plagiatorskih magistrskih del politikov. Po vseh letih, ko so iz hramov učenosti prihajale same neumnosti, se zato ne smemo čuditi, da se na visokošolsko izobrazbo gleda kot na nepotreben privilegij. A preden dokončno obupamo in univerzo spremenimo v vajeniško delavnico korporacij, si drznimo še enkrat o njeni vlogi razmišljati drugače. Ali lahko šolstvo ponovno začnemo misliti kot orodje za napredek družbe?