Nedotakljivi

Vlado Miheljak

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Če bi lahko od naših ustavnih sodnikov pričakovali nekaj takega, kar so bila sposobna nemška sodišča takoj po drugi svetovni vojni, potem bi se lahko nadejali, da bodo ob obravnavi zadeve Patria ne le razveljavili odločitev treh stopenj rednih sodišč, temveč da bodo vzporedno v isti sodbi razveljavili tudi predčasne volitve v DZ, ki so bile 13. 7. 2014, ter predsedniku države naložili, da razpiše nove volitve.«
— Janšev pribočnik Vinko Gorenak meni, da bi pošteno ustavno sodišče moralo razveljavljati volitve z neustreznimi izidi

»Ne glede na njih aroganco je dejstvo, da po sodbi Patria Slo sodišča nikoli več ne bodo, kot so bila.«
— Janšev pribočnik Božo Predalič napove skorajšnje oblikovanje ljudskih sodišč

»Sodstvo je rakava tvorba pravne države, ki jo je treba izkoreniniti.«
— Janšev sojetnik Silvio Berlusconi pravilno diagnosticira patološko žarišče in napove terapijo

Temeljno načelo pravne države v demokratičnem redu je, da smo pred zakonom vsi enaki. No, nekateri so vendarle enakšni. To se je videlo, ko je bil še pravnonomočno obsojeni Janez Janša zaradi višjih interesov do končne razsodbe ustavnega sodišča izpuščen na svobodo in na malico v menzo DZ, druga dva tovariša iz iste pravnomočno obsojene hudodelske združbe pa sta bila do objave razsodbe abonirana na zaporniško malico. Nima sicer smisla polemizirati z ustavnim sodiščem o konkretni zadevi. Še zlasti, ker so tokrat razsodili soglasno. A posledice te razsodbe bodo dolgoročno neizogibno vplivale na pravno kulturo v Sloveniji. Ustavno sodišče je z razsodbo zaščitilo vladavino prava tako, da je zadalo smrtni udarec pravosodju. Poslej res nič ne bo več tako, kot je bilo. Vladale bodo grožnje. In vladal bo strah. Strah pred nedotakljivimi. Razsodba ustavnega sodišča sicer govori konkretno o ustreznosti postopkov v procesu Patria, a bo dala pečat vsakršni nadaljnji obravnavi človeka, ki ga obtožnice in preiskovalni postopki bremenijo cele vrste kaznivih dejanj. Prav zanimivo bo spremljati, s koliko poguma in odločnosti bosta sedaj tožilstvo in sodišče nadaljevali odprte postopke; kako bosta odreagirala na pitijsko razsodbo ustavnega sodišča. Sodbe vsebinsko ni ovrglo oz. Janše ni oprostilo, ampak vrnilo v ponovno presojo na prvostopenjsko sodišče. Skoraj gotovo je, da ta zgodba ne bo imela epiloga. Prej ali slej bo zastarala pred zaključkom procesa. Zato sem v prvi oceni po objavi razsodbe dejal, da je lahko Janša, če je v resnici kriv očitane mu vpletenosti v korupcijski posel Patria, z razsodbo nadvse zadovoljen. Če pa ni kriv, pa bi moral biti zelo nezadovoljen, saj ne bo mogel dokazati svoje nedolžnosti. No, za zdaj kaže, da tako on kot njegovi pribočniki in privrženci evforično slavijo modro odločitev ustavnega sodišča.

Sam menim, da se je treba nehati ukvarjati z ustavnim sodiščem – ki je bolj kot dobro uslugo konkretnemu politiku naredilo predvsem slabo uslugo preganjanju korupcije –, ampak več z mediji in odzivi javnosti. Namreč z odnosom medijev in javnosti do pojavov, ki postopoma vzpostavljajo nove standarde družbene tolerance do korupcije, do ignoriranja pravne države. Tisto, kar zares zbuja skrb, je toleranca ali vsaj ravnodušnost medijev do Janševih izpadov proti pravni državi. Ko je, denimo, Janša, torej politik, ki je nekdanji predsednik vlade, nesporni vodja desne opozicije ter potencialni bodoči predsednik vlade, izgubil v pravdi z Nikolo Damjanićem, mu je sodišče naložilo plačilo 5000 evrov, ki pa jih ni plačal, zato so mu odredili sodni rubež. Prav zanimivo bi bilo pogledati, ali v evropski praksi obstaja še kakšen vrhnji politik, ki ga je država morala rubiti, ker ni poravnal svojih obveznosti. In se predvsem vprašati, kakšno sporočilo in pouk dobi s tem slehernik.

Janša se prav tako nenehno zapleta v manipulacije s ponaredki in lažmi. A tudi te preživi brez pretiranega pritiska medijev in javnosti. In ne nazadnje, če že ne zaradi interesa javnosti, bi morala medijska skupnosti odreagirati zaradi lastnega dostojanstva. Janša prihaja na tiskovne konference in ne dobi neprijetnih vprašanj, ampak jih on v žaljivi obliki postavlja navzočim novinarjem. Tak je bil svoj čas zaplet z novinarjem Dela Potičem. Neposredno napadeni ima sicer manj manevrskega prostora za obrambo, a prisotni kolegi, kolegice, če bi imeli vsaj malo profesionalnega občutka in stanovske solidarnosti, ter ne nazadnje odgovornosti do javnosti, bi morali vstati in zapustiti tiskovno konferenco, na kateri so zamenjane vloge. In namesto poročila objaviti strupene komentarje in kritike.

Hočem povedati, da balkanski bojevnik ali kakšni drugi civilni kriminalec lahko elegantno preživi, če mu uspe proceduralno ovreči sodbo, če mu uspe izločiti evidentne dokaze, ki niso pridobljeni zakonito, itd. Politik pač ne bi smel. Za balkanske bojevnike je dovolj, da so formalnopravno razbremenjeni in lahko živijo in delujejo naprej. Politiki morajo opraviti test moralne odgovornosti. Če, denimo, na Finskem pridobljeni dokazi ne morejo biti uveljavljeni v sodnem postopku, morajo šteti v moralni presoji. Balkanski bojevnik se lahko izmika prevzemu sodnih pozivov in narokov. Politik ne bi smel preživeti, če pred očmi in kamerami novinarjev ignorira sodno kurirko, ki mu skuša vročiti poziv …

Ko se je nemški združitveni kancler Helmut Kohl zapletel v afero tajnih donacij, v t. i. Spendenaffäre, je bil še pred končano preiskavo v nemilosti. Najprej javnosti, nato še lastne stranke in svoje politične hčerke Merklove. Vsi so se mu odpovedali, kljub temu da si ni ničesar prilastil, se osebno okoristil, le imena tajnih donatorjev stranki je zamolčal, ker jim je tako obljubil. Naš junak na novinarskih konferencah po sramežljivih vprašanjih novinarjev o preiskavi izvora premoženja grobo zabija novinarje. »Preiskava mojega premoženja je nezakonita in neustavna!« Kdo to pravi, Nucky Thompson? Ne, Janez Janša.