Temna stran zmage

Bernard Nežmah

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Pamflet

Ob proslavah sedemdesetletnice zmage nad nacizmom v Evropi si poleg slavja velja zastaviti nekaj vprašanj. Na ta dan se je resda končala morija, ki jo je izvajal nacistični režim, vendar to ni prineslo zmage miru in človečnosti. V Alžiriji je francoska oblast streljala na alžirske demonstrante, od katerih so tisoči dan svobode pozdravili s svojo smrtjo. Tudi usoda zajetih nemških vojakov in drugih kolaboracionističnih enot kaže, da se je brezpravje tudi po Hitlerjevem zlomu nadaljevalo. Angleški zgodovinar Keith Lowe je v knjigi »Podivjana celina« prinesel statistične podatke o umrljivosti vojnih ujetnikov. Od teh, ki so se znašli v angleških taboriščih, jih je umrlo manj kot promila, v francoskih 2,6 odstotka, v poljskih 7,7, medtem ko je bila smrtnost vojnih ujetnikov v sovjetskih taboriščih kar 35,8 odstotka. Neslavni evropski rekorder je Jugoslavija, kjer jih je v rokah Titovih armad pomrlo kar 41,2 odstotka.

Ta kruta bestialnost odvzema nedolžno slavje zmage nad nacizmom, zakaj antinacisti so v svoji evforiji sledili najslabšemu nacističnemu vzorcu. Da bi ne ostali pri pogledu iz udobne razdalje 70 let, si prikličimo v spomin dogodek iz leta 1944, ko so francoski makiji pri osvobajanju Pariza naleteli na osamljeno in izgubljeno nemško enoto, ki je niso preprosto zajeli, ampak so jo prerešetali s kroglami. Naslednjega dne je v časopisu »Combat« o tem pisal pisatelj in časopisni urednik Albert Camus. Ni ga spregledal, kot upornik je sicer navedel utemeljene razloge za to kri svobode, a vseeno je pridodal refleksijo: »Še enkrat več se je morala pravica kupiti s človeško krvjo. A nihče naj ne misli, da bo svoboda, izborjena v tej noči in tej krvi, imela mirni obraz, kot nekateri o njej sanjajo.«

Zmaga nad nacizmom je zato tudi opomin civilizaciji, da standarde pravičnosti uporablja tudi nad premaganimi.

Drugačno zmago je pred tedni slavila trojica obsojenih v zadevi »Patria«. Ustavno sodišče je enoglasno razveljavilo vse tri sodbe in še odločilo, da je dejstvo, da je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša razsojal o zadevi, kršitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja. Da odločbe US kritizirajo pravniki, publicisti in politiki je samoumevno, toda tokrat sta sodbo napadla predsednik VS Masleša in predsednica okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk, ki sta ji očitala, da dviga pravno normo na višjo lestvico, če zapišemo bolj plastično.

Razlog, zaradi katerega bi morala poskočiti premier in njegov pravosodni minister. Ali ni več kot jasno, da sodnik, ki pred sojenjem retorično napade obtoženega, kot je storil Masleša vs. Janezu Janši, ne more veljati za nepristranskega sodnika v zadevi. Maslešin argument, da je to storil zato, ker je moral braniti sodstvo pred Janšo in njegovimi podporniki, je cinični obrat. Kaj je namreč počel Janša v teku procesa? Vseskozi je ponavljal, da gre za montiran proces brez ustreznih dokazov. In kaj je ugotovilo US? - Da je imel prav. In še naprej – ali ni pravica obtoženega, da se brani tudi z javno kritiko dela sodišč?

A postavimo drugače. Kaj bi se zgodilo, ko bi ne imeli Ustavnega sodišča oziroma bi to delovalo kot v časih partijske Jugoslavije, ko je le potrjevalo izrečene sodbe? Preprosto, po standardih Masleše in večine članov vrhovnega sodišča ter sodniške verige Pivk et consortes, bi Janša, Krkovič in Črnkovič za dve leti obsedeli v zaporu!!!

Preprosto povedano, to, kar se je zdaj izkazalo kot protizakonito in protiustavno ravnanje sodnikov, bi veljalo kot norma.

A pravosodni minister Goran Klemenčič vidi v tem le problem Janše, ne pa fatalnega primera zlorabe pravosodja. Pač, obdržal je svojo slikovitost, ko je napovedal, da Masleše ne misli vreči volkovom. Po krivem obsojeni so torej volkovi, sodnik pa žrtvena ovčka!??????

In kaj je pravna država? – Če je bil politik največje opozicijske stranke zaradi protizakonite in protiustavne sodbe deležen sankcij, kot sta poraz na volitvah in nekaj mesecev aresta, je dokaz delovanja pravne države to, da je najvišja pravna instanca na koncu obsodbe anihilirala????? Res, piškava slika vladavine prava.

Ob obletnici zmage nad nacizmom je poslanska večina predlagala zakon, po katerem bo obsojenemu prepovedano kandidirati na volitvah. Ko bi ta zakon imeli že konec lanske pomladi, bi takrat pravnomočno obsojeni Janez Janša ne smel nastopiti na parlamentarnih volitvah. In kaj bi se zgodilo po razsodbi US? Bi Miro Cerar in njegova zmagovalna koalicija takoj odstopila in razpisala nove volitve??? Niti v sanjah ne, saj bi trdili, da razsodba ne razveljavlja izidov zadnjih volitev.

V državi, kjer je politik lahko obsojen protizakonito in protiustavno, vpeljava takega zakona pomeni veliko nevarnost še nadaljnje zlorabe tožilstva in sodstva v politične namene. Vse prelahko se pozablja, da Janša ni bil edini politik, ki je bil po krivem obsojen. Vrhovno sodišče je lani razveljavilo pravnomočno zaporno kazen tudi za ex-mariborskega župana Franca Kanglerja. Skratka, ni problem, da bi politikov ne smeli soditi, gre za vprašanje poštenega in zakonitega sojenja. Ki pa ga sodna praksa, prvi mož tožilstva Zvonko Fišer in prvi med vrhovnimi sodniki Branko Masleša pač ne utelešajo.

Še bolj nazorno: če vladajoča politika Mira Cerarja pri nominaciji novih ustavnih sodnikov izbere predvsem sebi poslušne mediokritete, kot to počne pri ministrih, se lahko znajdemo v državi, kjer tožilec obtoži šefa opozicije, sodniki ga obsodijo na dve leti zapora, ustavni sodniki prikimajo, in ko po predvidenem zakonu k tema letoma prištejejo še pet let, po izteku katerih obsojeni lahko spet kandidira, dobimo elegantno zmago, ko se nasprotnika znebiš tako, da mu za sedem let prepoveš sodelovati v politiki.