Poplava neumnosti

N'toko

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Žive meje

Vse, kar smo hoteli, je imeti normalno, urejeno državo. Državo, v kateri ne bi imeli glavne besede butli in kreteni. Mar res zahtevamo preveč? Tudi če nismo nič posebnega, tudi če smo popolnoma povprečni in neopazni, samo da se nam ne bi bilo treba ves čas sramovati idiotizmov naših voditeljev. Pa saj menda ne more biti tako težko? Vse, kar bi bilo treba storiti, je zamenjati klovnov-

ske politike na vodilnih položajih z resnimi strokovnjaki – z odgovornimi ljudmi, ki ne bodo zganjali cirkusa, ampak bodo strokovno opravljali svoje delo. Saj tako delujejo normalne države, kajne? Državni aparat bi moral biti videti kot računalnik – sofisticiran mehanizem, s kolesjem katerega se moraš ukvarjati le vsake toliko časa, ko mu posodabljaš softver.

Verjetno je bilo takšno razmišljanje prisotno v naših glavah, ko smo se lani odpravili na volišča in množično podprli stranko Mira Cerarja. Glas za SMC je bil namreč glas za stroko. Glas za dolgočasne, tihe, nepretenciozne ljudi, ki so vsa leta brez pompa opravljali svoje poklice in so veljali za najboljše poznavalce svojih področij v državi. Bil je glas za Cerarja, Brgleza, Mramorja ... za ljudi, ki bolj spominjajo na računalnike kot na ljudi. Zjutraj se prižgejo in procesirajo pravne, zakonodajne in ekonomske kode, zvečer pa se ugasnejo in od njih ostane le še screensaver s plapolajočo slovensko zastavo na ekranu. Nobenih ekscesov. »Naša smer je švicarski model vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko,« nam je zagotavljal Dr. Brglez.

Slabo leto po volitvah država ne deluje nič bolj gladko kot prej, idiotizmi pa so se kot virus naselili tudi v prenovljeno parlamentarno programsko opremo. Tako volivci še vedno živimo v državi, kjer lahko v parlamentu na temo pravic istospolno usmerjenih predava turbofreudovec Roman Vodeb, kjer poslanci v komisiji za nadzor varnostno obveščevalnih služb buljijo v nalivno pero in se sprašujejo, ali ne gre v resnici za kemično orožje, kjer predsednik igra bobne z Big Foot Mamo, kjer si ministrske stolčke dnevno izmenjujejo kandidati s prepisanimi diplomami in kjer največji pravni strokovnjak v državi ne ve več niti, ali smejo zaporniki sedeti v parlamentu ali ne. Kaj točno se je zgodilo z našim računalnikom?

Morda so bila naša pričakovanja naivna, saj delovanje državnega aparata ne more biti kaj več kot preslikava procesov v preostali družbi. Na eni strani lahko povsod vidimo vse večjo obsesijo s strokovnostjo, na drugi pa porast amaterizma in šalabajzarstva. Naš svet je postal podoben reklamam, ki se začenjajo z likom karizmatičnega in zaupanje vzbujajočega strokovnjaka (»Vsi resni zobozdravniki na svetu se strinjamo, da je ta zobna pasta čudežna!«), končajo pa z glasom razuma, ki v stotinki sekunde zdrdra opozorilo »o tveganjih in stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom«. Kot bi nam hotele reklame, ki zagotavljajo stoodstotno znanstveno učinkovitost izdelkov, hkrati namigniti, da naj se pred uporabo vendarle raje oglasimo pri ljudeh, ki o teh izdelkih kaj vedo. Prisotnost strokovnjaka je le še PR-manever, s katerim se znamke vzpostavljajo kot kredibilne pred kupci, ki sicer o tem področju ne vedo nič.

Polje, kjer se srečujeta neznanje kupcev in njihovo slepo zaupanje v strokovne nazive, se je za trgovce izkazalo kot izredno dobičkonosno. Hitreje, kot lahko špiker zdrdra zdravniško opozorilo na koncu reklame, so tržišče preplavili pravni in finančni svetovalci, terapevti, coachi in psihiatri s sumljivimi diplomami z drugorazrednih zasebnih univerz in vikend tečajev. Strokovnjak je postal vsak, ki premore dovolj denarja za takšna izobraževanja in dovolj karizme, da vzbudi zaupanje strank. In če so se na začetku pravi strokovnjaki še lahko posmehovali svojim klovnovskim kolegom, je bilo v resnici le vprašanje časa, kdaj jih bodo klovni prerastli in vrgli s prestolov – kdaj bodo Slovenske novice začele diktirati pogoje Delu, kdaj bodo knjigarne Felix začele izpodrivati Mladinsko knjigo, kdaj bodo člani Čukov v programskem svetu RTV in kdaj bo Borut Pahor postal merilo politične kulture vsem ostalim. Ta proces brisanja meja med strokovnjaki in trgovci je postopoma preplavil kulturo, šolstvo in politiko, od naših sanj o strokovni družbi pa smo se dokončno poslovili, ko je ta logika vstopila v novinarstvo. Postalo je namreč nemogoče ločiti med resnimi članki in plačanimi oglasi. Nobenega opozorilnega glasu ni več. S tem, ko so se morali novinarji za preživetje preleviti iz informatorjev v tržnike, je padel še zadnji obrambni zid, ki je družbo ščitil pred poplavo dreka.

Stranka SMC je nazoren primer tega procesa, saj se zdi, da je vsak naslednji ministrski kandidat večji šalabajzar, tisti ministri in poslanci s pravimi doktorati iz pravih univerz pa ob idiotizmih njihovih kolegov le še molčijo. In ob vseh ekscesih v parlamentu je prav njihov molk tisto, kar najbolj boli. Prav Cerar je bil vsa leta tisti glas stroke na koncu reklame, na katerega smo se obračali za kredibilna pravna mnenja, danes pa deluje kot le še en človek s kravato, ki nam poskuša nekaj prodati. Bitko z bulšitom je izgubil že v prvih mesecih vladanja, mi pa smo lahko v živo preverjali resničnost stare modrosti, ki pravi: »Ne prepiraj se z idiotom, zvlekel te bo na svoj nivo in te premagal z izkušnjami.«

Težko je narediti pametni računalnik iz institucij, ki se za svoje preživetje zanašajo na prodajo neumnosti. Najprej se strokovnost podredi interesu idiotov, ti pa kot zdravilo proti nestrokovnosti predpisujejo še več idiotizma. Tako so si danes strokovnjaki vsi enotni v mišljenju, da je treba varčevati pri šolstvu, znanosti, kulturi in javnem sektorju nasploh – da naj se strokovni delavci po plače raje obrnejo na trg, da naj pišejo bolj všečne stvari, delajo bolj donosne raziskave in izdajajo bolj dobičkonosna pravna mnenja. Financirati se morajo tako, da svoje storitve prodajajo kupcem, ki o njihovi stroki nimajo pojma. Naivno je misliti, da bo par modrecev na visokih položajih iz države naredilo Švico, medtem ko vsak dan iz nje pred poplavo neumnosti zbeži vlak mladih izobražencev.