Telekom

dr. Bogomir Kovač

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Prodaja in privatizacija Telekoma se po desetih letih bližata epilogu, v domala filmski zgodbi političnih zablod in ekonomskih nerodnosti. Ni pomembno, zakaj, kako in komu prodajati, važno je, kaj komu koristi in kdo ne bo odgovoren. Posli podjetja, razvoj države, intelektualni in finančni kapital so drugotnega pomena. Privatiziramo, kar še imamo vrednega, za pametne rešitve je že prepozno. Zato prevladujejo politični molk, ekonomska cenzura, zarota prepričanja, da to zgodbo čim prej končamo, ker ni drugih alternativ.

Desetletje poteka privatizacija Telekoma Slovenije (TS), pet vlad nosi breme ekonomskih lastniških polomij, vrsta uprav odgovornost za njegov poslovni epilog. Janševa vlada je leta 2005 ustanovila prvo komisijo za privatizacijo delniške družbe Telekom Slovenije. V obdobju razcveta finančnega kapitalizma in tehnoloških podjetij so posli s telekomi cveteli, odprodaja strateškemu lastniku do 25 odstotkov in eno delnico je bila postopna in zavezujoča, vključevala je tuji kapital in domače razpršene kupce. Toda zgleden pristop se je hitro zapletel, prvi slovenski IPO v NKBM je propadel, Janševa vlada tudi, finančno krizo in Pahorja smo doživeli kot naravno politično ujmo. Spremenile so se tržne in finančne razmere, družba je doživela veliko notranjo reorganizacijo in delno zunanjo konsolidacijo. Janša je v letu 2012 znova zastavil privatizacijo, takrat z invalidnim Slovenskim državnim holdingom (SDH), Telekom pa je po treh zadnjih vladah pri Cerarjevih postal portfeljska naložba. Država se je Telekomu na koncu preprosto povsem odrekla.

Telekomi povsod simbolizirajo tehnološki prehod v informacijsko družbo. To spremlja izjemen biznis celovite ponudbe telekomunikacijskih storitev, mobilne in fiksne telefonije, dostop do interneta, televizije … Zato so zadnji dve desetletji postali predmet privatizacije, pa tudi poslovne in tržne koncentracije in centralizacije kapitala, spreminja se regulacija trga in telekomunikacij. TS je dober primer vseh treh trendov, žal kot primer slabe regulacije, upravljanja in poskusov privatizacije. Regulacijske zablode države so bile zanj usodne. Imamo dva regulatorja, za telekomunikacije in trg, ki sta posredno oškodovala TS za slabo tretjino sedanje tržne vrednosti, če bodo tožbe konkurentov uspešne. Preprosto, po mnenju AVK je Telekom Slovenije zlorabil tržni položaj pri prodaji ISDN in ADSL, pri mobilnih paketih, hkrati pa družba ni kršila telekomunikacijskih regulacijskih pravil. Če monopolni tržni položaj ni dovolj jasno tehnološko reguliran, bi se TS kot kvalificiran tržni subjekt pač moral samoomejevati, tudi samoregulirati. Tako je država svoje regulacijske napake, škode in odgovornosti pripisala družbi in to se sedaj prenaša v privatizacijski proces. Možnosti prodaje TS so manjše, cena pa tudi.

In smo pri tretjem tehničnem vprašanju prodaje. Za koliko se prodaja TS? V sanjskih časih brezmejne financializaciji, doma in na Islandiji, se je njegova delnica povzpela nad 450 evrov, vrednost na več kot 2,5 milijarde, toda navzkrižno lastništvo s Skiptijem vseeno ni uspelo. Vse čiračara vrednotenje in finančni šišmaš tiči v tem, ali maksimiramo dobičke in vrednost podjetja v imenu lastništva kapitala ali pa morda števila in zadovoljstva kupcev, zaposlenih, razvoja podeželja …, kar ustreza interesom drugih deležnikov. Zato so telekomi desetletja ostali v državni lasti, ker so bili v ospredju javni in ne zasebni interesi, drugi deležniki, ne zgolj kapital. Vse drugo je tehnika vrednotenja. Toda tudi z vidika sedanjega denarnega toka, drugih finančnih kazalcev ter ocen tveganj (slovite »bete«) bi TS moral kotirati višje, vsaj 150 evrov na delnico, kar pomeni prek milijarde vrednosti podjetja. Danes smo na tretjini teh številk, ki hkrati ne izražajo niti prave notranje niti poštene tržne vrednosti družbe.

Prodaja je seveda problem, če so tržne razmere slabe in je tu samo en kupec. Velike telekome nišni trgi ne zanimajo, iz EU se selijo v Afriko, Azijo …, vplivni Deutsche Telekom kot prevladujoči regionalni ponudnik pa je igro nakupa očitno zaupal investicijskemu skladu Cinven. Britanci niso niti strateški niti dolgoročni lastniki, kupnina je nizka, kupujejo, da bi jutri prodali, zato stavijo na kratkoročno restrukturiranje. TS ima po poslovni integraciji z Mobitelom velik potencial zniževanja stroškov, ni zadolžen, ima solidno tehnologijo, tržno in poslovno znanje, zato je dobra naložba. Hkrati sta uprava in nadzorni svet TS za zdaj storila vse, da bi privatizacija uspela. Kar koristi Simobilu, posredno Cinvenu in morda jutri tudi DT, so v Makedoniji in drugod že postorili. Zato SDH ne bi smel imeti težavnega dela. Namesto meglenega zidanja cen kupca bi morali postaviti višje pogoje prodaje, kritična pogajalska točka je poslovna integriteta kupca. Če že prodajamo, storimo to vsaj spodobno.

Toda zakaj sploh prodati? Telekoma seveda ni treba prodajati, gre za dobro naložbo države. TS je ustrezen lokalni ponudnik, ima lastni investicijski potencial, očiščen preteklih napak lahko zaživi celo kot novi regijski igralec. Privatizacija ne rešuje niti proračunskih niti dolžniških težav, prinaša pa tveganja glede tekočega računa, omejitve glede samostojne državne politike. Tudi SDH potrebuje zdrave družbe, če želi likvidnostno preživeti. Slovenija politično-ekonomsko stoji ali pade glede obsega in kakovosti javnega in ne zasebnega sektorja. To so strateška vprašanja mlade države.

Težava je v tem, da drugi to vedo, mi pa tega ne razumemo. Zato tudi večina držav drži vsaj nadzorni delež telekomov ali pa prek njih gradi globalno konkurenčnost. Mi prodajamo vse, za vsako ceno, komurkoli. Najbolj domoljubni so v prvih vrstah te privatizacijske robote. Odgovornost za to šlamastiko bo vlada naložila SDH-ju, oba vodilna pa kasneje umaknila in ju drugače nagradila. Bog se usmili. Tako lepa dežela, pa tako čudni ljudje.