Ko Butale postanejo Tepanje

dr. Bogomir Kovač

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Vladna klasifikacija in strategija upravljanja naložb je po nekaj mesecih usklajevanj pred parlamentarnim rešetom. Toda dolgo pričakovana ekonomska ponudba vlade glede razvrščanja naložb je doživela buren politični odziv. Za nekatere je to ustavitev pričakovane privatizacije, za druge smiselna racionalizacija. Dejansko je vlada postavila strokovna merila naložb, toda njihova interpretacija je spolitizirana in nekonsistentna. Predvsem pa so vsi pozabili, da gre za upravljanje in ne privatizacijo, da je temeljni skrbnik teh poslov SDH in ne vlada, da je ključni problem, EU in Slovenije, kakšno državo sploh želimo imeti.

Vladi, finančnemu ministru in sekretarju Dragonji je treba priznati, da so vendarle zaključili sago o strategiji in klasifikaciji naložb. Očitno pa s tem niso končali obdobja neznosne improvizacije upravljanja državnega premoženja. Dobili smo cilje in merila, trdnejša stališča, toda v zapleteni matriki javnih in zasebnih interesov očitno niso mogoče sporazumne rešitve, predlogi in sklepi so lahko samo politični. In tu tiči izvirni greh. Če bi strategijo in klasifikacijo izdelali v SDH, ki bi moral biti pred tem verodostojna državna institucija, bi bilo lažje in manj sporno. Tako pa jo je pripravila vlada, sprejema jo parlament. Večje stopnje politizacije si ni mogoče izmisliti. In to je za nameček sistemska rešitev, ki so ji tlakovale pot tri zadnje vlade.

Od tod dalje so seveda v ospredju tehnična vprašanja, kako kaj in kam razvrstiti. Proizvodnja in distribucija elektrike sta strateški, Petrol in Geoplin sta samo pomembni naložbi, vsi skupaj pokrivajo energetiko. Gorenje, Krka, Perutnina Ptuj so pomembni, Cimos je portfeljski, ker je v rokah DUTB, čeprav vsi veljajo regijsko za ključne globalne korporacije. Luka Koper je seveda strateška, podobno SŽ, toda Telekoma ni nikjer, pa še ni prodan. V turizmu sta Sava in Terme Olimje pomembni naložbi, Terme Čatež in HIT sta zgolj portfeljska. NLB ostaja pomembna naložba, vse druge banke so očitno naprodaj, Triglav pa je večni predmet sporov zaradi socialne države. In med pomembnim »drobižem« srečamo Korotan na Dunaju, ki za Slovenijo ni strateška naložba, temveč zgolj portfeljska, ker do cesarskega mesta naša zakotna pamet pač ne seže.

Nelogičnosti je veliko. Morda pa bodo sedanje neumnosti jutri videti drugače, nesporne odločitve pa bodo postale problematične. Toda prava težava je drugje. Predlagana klasifikacija velja za parlamentarno politično blago, tudi vse kasnejše poslovne spremembe bodo morale dobiti novo politično potrditev. Dejansko smo SDH nadeli uzde, ki so poslovno nelogične. SDH je skrbnik strategije, pa z njo nima nič, hkrati pa je še danes invaliden državni subjekt, od katerega pričakujemo dobre donose. Postal je zgolj stroj za privatizacijo, nekakšen novi slovenski Treuhandanstalt.

SDH dejansko ni niti holding, ker nima prave poslovne avtonomije, niti ni sklad, ker nima aktivnega premoženja, je topla voda zmedenih ministrskih glav od leta 2012 dalje. S kupninami ne razpolaga, ima finančne zaveze, vse, kar je vrednega, pa prodaja. Kako lahko posluje, prestrukturira, investira, tudi privatizira, znotraj teh okvirov ostaja skrivnost razodetja. Morebitna nacionalizacija ali ustanovitev novih državnih podjetjih pa je tako v Sloveniji anatema. Zato so natezanja okoli klasifikacije naložb spori o oslovi senci. Žal pa problem ni v osenčenju.

Razprava o upravljanju državnih naložb v okviru SDH razkriva globlje dileme. Govorimo o upravljanju, dejansko mislimo na privatizacijo.Vsi ponavljajo mantro, da je država ekonomsko slab gospodar, da je je preveč na napačnih mestih (lastništvo) in premalo na pravih (regulacija). Toda v sedanji krizi so se bolje odrezale države z močnim državnim sektorjem (Kitajska), v krizi tičimo zaradi napak zasebnega in ne javnega sektorja. EU je zgodovinsko zrasla z močnim javnim sektorjem in državno lastnino v energetiki, transportu, telekomunikacijah, tudi bankah in zavarovalnicah, veliki industriji. To je bilo »zlato obdobje« njene rasti, socialne stabilnosti, tudi liberalne demokracije.

Privatizacija ekonomske sfere je za zdaj politični projekt par excellence. Kje so njene meje? V privatizaciji politike?

Obrat v osemdesetih je politično-ideološki. Nenadoma je država sinonim ekonomske neučinkovitosti, privatizacija in liberalizacija čudežna odrešitev. Vsa stroka je v galopu dokazovanj prednosti neoliberalizma. Tako že dvajset let poteka privatizacija vseh sektorjev, ki so nekdaj veljali za javne stebre, demontaža države blaginje je panaceja vseh tegob, tudi v protikrizni agendi EK. Nič ne pomaga, da sta na primer VB in Estonija ponovno nacionalizirali železnice, Berlin in Pariz vodno oskrbo, da celo Nemčijo pretresajo stavke privatiziranih javnih sektorjev, da EU kljub privatizaciji razvojno caplja na mestu …

Toda trendi so jasni. Dejstvo je, da bo 21. stoletje prineslo več in ne manj države. To velja za javne servise blaginje (izobraževanje, zdravstvo, pokojninski sistemi), javne dobrine (voda, energija, informacije), pa tudi razvojno stabilnost sektorjev, kot so finance, telekomunikacije, transport … Staro v novi preobleki, bolj zeleni in bolj demokratični, manj pod vplivom korporacij in tajnih služb, njihove lažne svobode. V to nas silijo starajoča se družba in ekologija, pa tudi nuja ekonomske stabilizacije in meje tržne neenakosti, ki ogrožajo politični mir ter civilizacijske vrednote in možnosti preživetja.

Privatizacija ekonomske sfere je za zdaj politični projekt par excellence. Kje so njene meje? V privatizaciji politike. Obrnimo logiko. Privatizirajmo parlament, na javnem razpisu kupimo prosvetljenega diktatorja, dokazano najbolj učinkovito sodobno politično ekonomsko rešitev, globalni trg jih ponuja kar nekaj, preverjenih. V igri ad absurdum Butale postanejo Tepanje. Toda »butalci« ostajajo tu in tam. In to je lepota našega časa.