Učinki ljudskih protestov

Bernard Nežmah

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Pamflet

Vlada Mira Cerarja planira speljati hitro koroško cesto mimo Braslovč in žrtvovati velike hektare odličnih kmetijskih zemljišč. Domačini protestirajo, se zbirajo na javnih shodih, podpirajo jih okoljevarstveniki, celo kmetijski minister Dejan Židan na vladnih sejah temu projektu nasprotuje s solzo v očeh. In rezultat? – Nič. Cerarjeva ekipa razume demokracijo kot spektakel, v katerem ima ljudstvo sicer pravico ugovarjati, vlada ga tolerantno posluša, nato pa naredi tako, kot je sprva nameravala.

Vlada istega premiera je sklenila prihraniti tudi nekaj beličev z reorganizacijo nujne medicinske pomoči na račun manjših krajev in odročnih regij, kjer bi ukinili oziroma opazno skrajšali čas delovanja lokalnih zdravstvenih centrov. Zdaj so se zbrali prizadeti in občinski politiki so organizirali javno tribuno, na kateri so odločno in tudi s primeri absurdov nasprotovali ministrstvu za zdravstvo. Ministrica Milojka Kolar Celarc je njihove besede vzela na znanje, a v isti sapi povedala, da bo izpeljala predlagane spremembe, ker so te najboljše za vse.

Ko je Mirto Cerar pred letom kot ptič Feniks poletel na politični vrh z retoriko o etičnosti in novih standardih, volivcu ni niti na kraj pameti padlo, da cerarjanska etika dialoga pomeni totalno vladno ignoranco do zahtev državljanov. No, tu velja biti natančnejši, Cerarjevi kdaj prisluhnejo glasu ljudstva. Ko se najavili demonstracije študenti, je vlada spremenila ploščo redukcij Erazmovih štipendij. In še nekaj uslišanih primerov, ki pa imajo skupno lastnost. Vlada sliši proteste, kadar so ti v Ljubljani, ko pa protestirajo na podeželju, to njenih planov ne premakne.

Med parlamentarnimi strankami je bolj ali manj le SDS, ki sistematično opozarja na odrinjenost periferije, medtem ko zanimivo stranka Združene levice svojih idealov ne uresničuje zunaj prestolnice. Junak novega časa je sploh minister Židan, ki brani svoj kmetijski resor tako, da javno pove, da je proti vladnim načrtom, glasuje proti, potem pa lahkotno sprejme, da je preglasovan in v isti vladi deluje naprej. Pač računa, da to zadošča, da si ga bodo ljudje zapolnili, kako je bil na njihovi strani, a kaj ko ni imel moči, da bi kaj spremenil. Ideje, za katere se bori na vladi, pač nimajo tolikšne vrednosti, da bi protestno odstopil.

Princip, ki ga je mojstrsko uporabljal pokojni jugoslovanski vladar Tito. Ob sovjetski invaziji na Češkoslovaško leta 1968 je uradno nasprotoval vojaškemu posegu. Tudi njegovi mediji in ministri so razglašali, da so proti. Z vzhodnim blokom je nekaj časa bil retorično vojno, a že leta 1969 je z državami Vzhodne Evrope in Sovjetske zveze podpisal trgovinske sporazume, ki so še nadgradili gospodarsko sodelovanje. In kaj se je spremenilo v tem letu na Češkoslovaškem? Marionetna prosovjetska oblast je bila še naprej na delu, pisatelji, režiserji, profesorji in drugi, ki so sodelovali v praški pomladi, so še naprej delali kot vratarji, skladiščniki, smetarji in šoferji, v deželi je vladala trda cenzura. A Tito je ustvaril lik načelnega politika navkljub absurdu, da se je z besedami najprej protivil velikemu Leonidu Brežnjevu, a v naslednjih letih je spet padel z njim v prijateljske in trgovske objeme, ne glede na zatiranje češkega in slovaškega ljudstva.

Slovenija, tretji primer. V Kamniku so občinski svetniki soglasno sprejeli sklep, da občinsko knjižnico poimenujejo po pesniku Francetu Balantiču. Prodorni pesnik, ki je bil desetletja na črni listi, naj bi zdaj z imenom označeval krajevno biblioteko. A ne za dolgo, dvignila se je skupina protestnikov, ki je zbirala podpise za odstranitev njegovega imena s podobe knjižnice. Pesnik, ki ga je italijanska okupacijska oblast poslala v taborišče Gonars, se je namreč po vrnitvi iz lagerja pridružil domobranskim enotam. Nežni pesnik, ki so ga po bitki v Grahovem zmagoviti partizani vrgli v ogenj, sicer ni bil nikoli obtožen vojnih zločinov niti drugih nasilij. Ker je bil član poražene vojaške formacije, še 70 let po tem odplačuje kazen. – Njegovo ime ne sodi v ime javne institucije!

In kako se je ravnala občinska oblast? Vlada, v primerih, ko gre za trajno degradacijo kmetijskih zemljišč na Koroškem , ali ko reducira zdravstveni standard podeželanov, na proteste in ugovore ne trene z očesom. Kamniška oblast pa je zaradi glasu neokomunistične ideološke nestrpnosti do poeta v hipu suspendirala svojo pravno odločitev in bo o njej še enkrat razpravljala!??

Skupina intelektualcev, pisateljev, akademikov in profesorjev literature je resda izdala javno pismo, v katerem brani Balantiča, toda molk je zajel stanovsko organizacijo. Društvo pisateljev, ki redno pošilja svoje komunikeje, tokrat ni opazilo, da ji enega osrednjih poetov spet anatemizirajo.

V deželi se po tednu slavljenja zmage nad nemškim okupatorjem, vrstijo komemoracije za žrtvami, ko so jih v naslednjem mesecu pustili v breznih partizanski zmagovalci. Zadnjič Huda jama in zdaj Kočevski rog sta zbrali tisoče svojcev, ki še vedno iščejo trupla svojih izginulih. Tokrat se je žalnih svečanosti udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor, ne pa premier in predsednik državnega zbora. Miro Cerar, ki vodi slovensko vlado, Milan Brglez, ki načeluje skupščini in svari pred razdelitvijo družbe, nista zmogla pietetnega poklona žrtvam komunitičnega nasilja prve povojne slovenske vlade.

Če se vrnemo iz polja spomina in starih anatem ter zločinov k aktualnim protestom periferne Slovenije, je odgovor enostaven – ne zadošča enkrat reči ne, za svoje pravice je treba vztrajati iz tedna v teden.