Javni denar in javne besede

Bernard Nežmah

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Pamflet

Peripetije okoli prodaje »Telekoma« bi lahko končale v vojaškem leksikonu, a tokrat se velja ustaviti pri vprašanju demokratičnosti. Je bolj demokratično, da o prodaji odloča premier Miro Cerar ali vodja opozicijske ZL Luka Mesec ali celo eden bivših predsednikov, ki zoper prodaje grmi kar na spominskih srečanjih sicer posvečenim tragedijam druge svetovne vojne? Naj odloči vlada in njen SDH ali protestniki na ulicah in po medijih?

Kateri predstavnik ljudstva je bolj legitimen? Ta, ki vodi stranko, ki je zmagala na volitvah, ali oni, katerega stranka je na vrhu po anketi časnika »Delo«?

Če bi v tej dilemi videli demokracijo na Necerarjevi strani, bi sprejeli dominat glasnosti in bučnosti nad izvoljenimi. Glasnost je bila resda politična kategorija, ki je pretresla enopartijski sistem za časa Mihaila Gorbačova, toda v Rusiji takrat niso poznali ne svobodnih volitev ne drugih oblik odločanja ljudstva. V moderni Sloveniji bi zato demokratično odločitev v najvišji meri lahko sprejeli samo na vseljudskem referendumu.

A ker so pota prodaje še naprej misterijozna, izluščimo raje implicirano idejo, da o pomembnih javnih odločitvah pri upravljanju z budžetom in državnim lastništvom sodelujejo tudi državljani. Zakaj bi bile teme javnih diskusij samo stomilijonski posli, o katerih se sleherniku komaj kaj svita, ne pa realne zadeve, o katerih lahko stvarno presoja.

Pred dnevi so protestirale nevladne okoljske organizacije, ki so v zadnjem letu iz proračuna prejele manj kot 50 tisočakov. Za njimi je množica 250 organizacij in deset tisoče posameznikov, ki delujejo v duhu varstva okolja. Poglejmo primerjavo s skupino veteranskih organizacij: ta je letos dobila tri četrt milijona, od tega partizanska zveza blizu 300 tisočakov. Njen državni proračun je huronski, z manjšim denarjem so denimo košarkarji »Tajfuna« iz Šentjura skovali moštvo, ki je presenetljivo postalo celo državni prvak. V športno formacijo zmagovalca enega najbolj priljubljenih športov gre torej bistveno nižja investicija (pa še ta ni iz proračuna) kot za ohranjanje spominov na NOB. In še z druge strani: vse nevladne okoljske organizacije dobijo manj kot 20 odstotkov sredstev, ki jih vlada namenja ZZB NOV!????

Trenutek za premislek: je v državi pet krat pomembneje negovanje spomina ene veteranske organizacije kot investicija v budno skrb nad uničevanjem okolja sedanjosti?

Če prestopimo z vladne ravni na občinske, bomo zapazili novo uredbo, ki bo lastnike stanovanjskih objektov na vodovarstvenih območjih kaznovala s krepko globo, če niso priključeni na kanalizacijo in svojih odplak iz greznic ne preusmerijo in na svoje stroške ne zgradijo malih čistilnih naprav. Dejansko modra skrb za vodne vire, a z veliko sistemsko napako. Tu bi ja pričakovali, da so skrbnik za okolje občine, ki iz svojih proračunov poskrbijo za okoljske standarde. Ljubljanski župan Zoran Janković za velike milijone kot za stavo tlakuje osrednje mestne ulice in trge, medtem ko je opazen del mesta še naprej brez čistilnih naprav. In kaj stori vlada? - Ne vpelje globe za občinske uprave, ker tako krucialnega problema ne rešujejo s proračunskimi posegi, ampak denarno kaznuje prebivalce, ki bivajo onkraj osrednjih in elitnih četrti. V občinskih središčih so kajpak že davno zgradili kanalizacijske sisteme in to na stroške proračuna vseh občanov, ljudje obrobja pa naj sami financirajo čiščenje odplak.

Čiščenja sovražnega govora se je lotilo tudi ministrstvo za kulturo. Predlagalo je zakon, ki bo za kaznive vsebine spletnih pripisov kaznoval urednike medijev. Namenoma je tu izpuščena sintagma spletni komentarji, ki je zavajajoča. Beseda komentar je latinskega izvora, izhaja iz pojma »mens« razum, medtem ko v družbeni mreži besedovanj na medijskih straneh najdemo vse kar drugega kot razum. Dejansko so ti zapisi kdaj kraj žaljenja in širjenja sovraštva, toda zakaj bi zaradi njih sodno preganjali urednike?

Ta korak implicira nevarno gesto cenzure, ki jo poznamo iz starega režima. Še v osemdesetih so javni tožilci zaplenjali časopise, da bi obvarovali množice. Tako so vsaj rekli. Posamezen članek so namreč prepovedali z argumentom, da bi lahko povzročil hujše vznemirjanje ljudstva. Množice so tako živele v idejnem miru, ne da bi imele priložnost slišati tudi drugačna mnenja.

Uvajanje pravne odgovornosti za urednike prinaša nevarno pot, po kateri bodo novi cenzorji odločali, kateri odziv je primeren in kateri ne. Ob tem kajpak zavrnjeni posameznik ne bo imel možnosti, da se kamorkoli pritoži.

Problem sovražnega in žaljivega govora je na spletih stvaren, toda rešitev je zelo enostavna: za svoje besede naj sodno odgovarja avtor, mediji pa naj objavljajo take odzive, za katerimi stoji realno identificirani posameznik.

Sicer pa je spremljanje medijev vse prej kot akt spontanega verovanja. Zadnji teden je tako časnik »Delo« objavil anketno lestvico najbolj priljubljenih strank in politikov. Med prvimi si z ZL deli primat SDS, medtem ko na seznamu popularnih politikov top 20 ne najdemo niti enega člana te stranke!?? Lahko skomignemo in rečemo, da je odgovor v božjih rokah, ali pa vključimo razum skepse. Verjeti bi namreč morali, da je SDS priljubljena le po imenu, medtem ko ji vsak njenih voditeljev s svojo pojavo le škoduje. In od tod izpeljati absurd, da bi stranka premočno zmagala na volitvah, če se noben njenih politikov ne bi pojavljal v javnosti!????