Pod krošnjo požagane cedre

Bernard Nežmah

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Pamflet

V Vipavskem križu so podrli orjaško 70 let staro cedro, ki je stala sredi kraja in motila nove načrte krajevnih veljakov. Redek dogodek – malokateri kraj v Sloveniji lahko priredi žaganje take drevesne lepotice. Ceder je resda kar nekaj, a tako starih komaj kaj. Lokalna oblast je tako pokončala eno najlepših naravnih znamenitosti svojega kraja. Nekaj domačink je jokalo, nekaj bentilo, toda vse je teklo po najbolj demokratičnem postopku: krajevni svetniki so vsi razen enega glasovali za njeno smrt.

Toda, ali je to demokracija? Da nekdo, ki je izvoljen na funkcijo za štiri leta, odloča o drevesu, ki je krasilo kraj že tri četrt stoletja? O cedri, ki bi lahko živela še stoletja, če ne tisočletja? Najmogočnejša cedra pri kraju Bscharre v Libanonu je stara kar tri tisoč let.

Ko se župani in oblastniki odločijo, da bodo podrli staro hišo ob cesti, lahko potem resda napravijo novo. Lahko odstranijo asfalt in ga zamenjajo s kockami. Lahko izglasujejo novo ime kraja in ga njihovi nasledniki spet vrnejo v staro obliko. Toda, ko posekaš 70 let staro drevo, ne moreš več kupiti novega. Resda lahko zasadiš mlado sadiko, toda trenutka, ko bo spet zrl v 70-letnega drevesnega orjaka, v večini primerov odrasli človek ne bo doživel.

Še več, kaj če čez desetletje zraste nova generacija, ki bo častila drevje? A skupinica lokalnih mogotcev je izvršila nepopravljivi arbocid! Zakaj? – V imenu pravice, da so na oblasti. Ne, da bi pod staro cedro sklicali zbor vseh krajanov, starcev in otrok, in teh, ki bi govorili v imenu še nerojenih bodočih otrok in vnukov. Ki bi v skupnem razmisleku ne iskali trenutne večine, temveč bi presojali, ali bo kraj res preživel samo v primeru, da posekajo veličastno cedro.

70 let nazaj, ko je pognala, je bil čas, ko je partizanska oblast sklenila, da pokonča več kot deset tisoč svojih rojakov in jih spravi s sveta v podzemne jame in rudnike. Udarec, ki še danes dnevno odmeva po državi. Sedaj je Cerarjeva vlada sklenila, da postavi spomenik, ki naj bi združil vse v vojni pobiti mrtve. In sredi Ljubljane so organizirali medijski spektakel, na katerem so postavili maketo in preuredili podij ter proslavili dan, ko so se zbrali pred maketo. Pred kamerami so sijali predsednik vlade Miro Cerar, države Borut Pahor, parlamenta Milan Brglez in ljubljanski župan Zoran Janković. V času, ko država ne nameni denarja za izkop zagrebenih v »Hudi jami«, je pri novem spomeniku radodarna. Zanj z lahkoto odšteje pol milijona, medtem ko za civilizacijski dolg Barbarinega rova obotavljaje obljublja, da nameni 90 tisočakov.

Namesto prioritete, kot je človeški pokop po vojni umorjenih, daje prednost spomeniku – samim sebi!

Kraj smrti je tudi Anhovo, v katerem je dolga leta delovala tovarna azbesta. Zaposleni so iz dneva v dan hodili v službe, potem pa množično obolevali in desetletja je trajalo, da so zdravstvene službe razglasile, da obolevajo in umirajo za azbestozo. Ok, to je bilo v stari partijski državi, kjer je bila rast proizvodnje pred zdravjem ljudi. V sodobni Sloveniji so garant pravnosti inšpekcijske službe, ki pa delovanje tovarne »Salonit« ocenjuje kot zgledno. A glej vraga, zdaj so se našli lokalni okoljevarstveniki in preštudirali ugotovitve evropskih institucij in razglasili, da njene nevarne emisije za nekaj krat presegajo dovoljene okvire. Po protestih domačinov se je na pol prebudila inšpekcija, ki najavlja, da bo emisije »Salonita« podrobno preverila. Inšpektorji očitno delujejo šele takrat, ko rabote ugotovi ljudstvo.

Za čistejše medijsko okolje pa se bori kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar. Z novim zakonom kani odpraviti sovražni govor na spletu tako, da bo za njegove objave kaznovala kar urednike oziroma medije, ki dopuščajo spletni Hyde-Park.

Toda, kako bi to potekalo v praksi? Lahko je govoriti o sovražnem govoru, kdo pa je ta, ki ga bo meritorno določil? – Inšpektor kulturnega ministrstva? In kdo bo branil svobodo govora pred njegovo vsemogočnostjo? V pravni državi o kaznivem verbalnem dejanju lahko odloča le sodišče in to na procesu.

A poglejmo primer Borisa Dežulovića, hrvaškega publicista, ki ga je nedavno odpustila »Slobodna Dalmacija«. Za skupino splitskih intelektualcev je napisal, da so navadna goveda in gnide. Jasno, v oči bijoč primer sovražnega govora, saj ljudi ponižuje na raven goved in gnid. Toda kolumnist ni psoval kar tako, temveč z močnim besednjakom izvedel kritični premislek. Napadena skupinica je pred tem kritizirala oblast, da je poslala tisoč policistov, da čuvajo parado »Gay-Pride«, namesto da bi iskala takrat izginulo deklico, za katero se je izkazalo, da je bila zverinsko umorjena. In Dežulović ji je očital, da so gnide, ker z argumenti tragedije devalvirajo policijsko zaščito parade pred nasilneži. Šlo je za spopad – ostrih besed proti ostrim.

A demokracija je vladavina, v kateri dežujejo tudi žaljivke in radikalne kritike. Kdo se sicer spomni lepih dni Titove Jugoslavije, ko oblasti nihče ni kritiziral, kaj šele žalil po medijih, toda pozablja, da to ni bil čas bratske idile. Tito in njegovi so svoje nasprotnike lahko neomejeno žigosali s psovkami, kot so fašisti, anarholiberali, etatisti, nacionalisti, balisti, meščanska desnica, klerofašisti, neobelogardisti, proustaši …

Omejitve svobode govora v demokraciji ne gre prepustiti aparatu ministrstva za kulturo in besednjaku nebuloznega sovražnega govora. Sicer pa – ali ni sekanje starodavne cedre primer sovraštva do dreves?